V mraku je po nekaj ureh od skladovnice lesa ostal samo še kup žareče žerjavice. Razgrabili so ga v dolgo preprogo. In zdaj naj bi se jaz sprehodil čez? Smešno, nerazumljivo. Prevzel me je občutek, da bi se nekdo rad pošalil na moj račun. Stal sem približno dva metra vstran, preproga je žarela, oranžno rdeči sij me je neustavljivo privlačil. Dr. Kurt Schweighart je sem ter tja poravnal žerjavico. napetost v meni je naraščala.
Se bom odločil, bom sprejel izziv?
Ljudje so počasi stopali po žerjavici. Kakšnih deset jih je že šlo mimo, ko se je odpravila starejša gospa, ki se je sicer le s težavo premikala. V trenutku sem se odločil. Stopil sem naprej. Pred žarečo preprogo sem za trenutek postal in se poklonil ognjeni moči. Potem se je v morje žerjavice pogreznila naprej desna, za njo pa leva noga. korak za korakom, mehko in toplo je žerjavica sprejemala moja stopala, moje srce pa se je na strežaj odprlo ognjenemu božanstvu.
Pogled na stopala, ki se pogreza v žerjavico, se mi je za zmeraj vtisnil v spomin. šel sem čez enkrat, dvakrat…sedemkrat. Nobene opekline, nobene bolečine…
