Zgodba o ljubiteljskem tekaču, ki se po dvajsetih letih sedenja odloči (spet) preteči maraton.
O pomenu teka:
Tek mi je, poleg hribolazenja, v osnovi sredstvo za vzdrževanje osnovne telesne pripravljenosti, torej kondicije, ki jo potrebujem pri vsakodnevnem delu. Hkrati pa je tek, glede na to, da tecem po standardnih progah, in si beležim case, tudi orientir, v kakšni kondiciji se trenutno nahajam.
O meditaciji med tekom:
Kadar tecem sam, mi tek predstavlja nekakšno meditacijo za sprošcanje stresa. Cas, ko sem sam s svojimi mislimi, je priložnost, da v miru razmislim o aktualnih življenjskih in službenih problemih. Pogosto se mi zgodi, da med tekom najdem kako novo idejo ali rešitev za kakega od njih, ali pa, kar je še bolje, uvidim, da kateri od problemov dejansko sploh ni tako velik, kot sem mislil poprej.
O dobrem teku:
Dober tek zame pomeni uživanje. Obcutek, da obvladujem zadano hitrost oziroma tempo. Pomeni užitek po koncanem teku, ko ugotovim, da nisem utrujen in da sem solidno pripravljen. Pomeni zavedanje, da imam na koncu teka višjo energijo, kot na zacetku.
O tem ali smo ljudje rojeni za tek:
Ce gledaš otroke na igrišcu ali dvorišcu med igranjem, kako se premikajo iz lokacije na lokacijo, potem lepo vidiš, da tecejo, ne pa hodijo. Tek je zanje naravno gibanje, z njim pridejo hitreje do cilja, hkrati pa jih ne utruja. V bistvu se niti ne zavedajo, da dejansko tecejo.
O svoji tekaški konkurenci:
Tekmujem zgolj sam s sabo, s svojim telesom in duhom. Tako so moja najvecja konkurenca ali zgled tisti, ki so uspeli tek ali pa kak drug vztrajnostni šport uspešno integrirati v svoje siceršnje poklicno in družinsko življenje, uspeli zanj navdušiti otroke, da stopajo po njihovih stopinjah, uspeli uresniciti svoje delovne in zasebne ambicije, z dvema besedama, kot bi rekel moj oce, stopiti na »pot samouresnicevanja«.
