Ustvarjalnost je zelo paradoksalno stanje zavesti in biti. Je dejavnost skozi nedejavnost, je to, čemur Lao Zi pravi vej-vu-vej. Gre za to, da dovolite, da se nekaj zgodi skozi vas. Ne gre za početje, ampak za dopuščanje. Postanete prehod, da se lahko skozi vas pretaka celota. Postanete votli bambus, zgolj votli bambus.In takrat se takoj začne dogajati nekaj, kajti za človekom se skriva Bog. Samo dajte mu malce prostora, omogočite mu ozek prehod, da bo lahko prišel do vas. To je ustvarjalnost – Bogu dovolite, da se zgodi. Ustvarjalnost je religioznost.Zato pravim, da je pesnik precej bliže Bogu kot teolog, plesalec pa je še bliže. Filozof je najbolj oddaljen, kajti bolj ko razmišljate, večji zid ustvarjate med seboj in celoto. Bolj ko razmišljate, bolj ste.

Ego ni nič drugega kot vse misli, ki so se nakopičile v preteklosti.

Ko vas ni, Bog je. To je ustvarjalnost.

Ustvarjalnost preprosto pomeni, da ste popolnoma sproščeni. Ne pomeni, da ste nedejavni, ampak da ste sproščeni – kajti sproščenost porodi obilo akcije. Ampak tega ne počnete vi, saj ste samo sredstvo. Pesem začne prihajati skozi vas – vi niste njen stvarnik, prihaja od onkraj. Vedno prihaja od onkraj. Ko jo ustvarite, je zgolj vsakdanja, posvetna. Ko pride skozi vas, ima izjemno lepoto in je prežeta s kančkom neznanega.Ko je veliki pesnik Coleridge umrl, je zapustil več tisoč nedokončanih pesmi. Pogosto so ga spraševali: »Zakaj jih ne dokončaš? « – kajti nekaj pesmim sta manjkali samo vrstica ali dve. »Zakaj jih ne dokončaš?«Odvrnil je: »Ne morem jih. Poskušal sem, a ko jih dokončam, gre nekaj narobe. Moje vrstice niso nikoli skladne s tistim, kar je prišlo skozme. Ostajajo ovire, postanejo skale in ovirajo tok. Zato moram čakati. Pesem bo dokončana, ko bo tisti, ki teče skozme, spet začel teči in bo dokončal pesem, ne prej.«Dokončal je samo nekaj pesmi. Ampak te so izjemno lepe, prežema jih mogočna mistična veličastnost. Od nekdaj je tako: pesnik izgine, potem vznikne ustvarjalnost. Takrat je obseden. Da, natančno tako, obseden je. Ustvarjalnost pomeni, da vas obsede Bog.Simone de Beauvoir je rekla: “Življenje ima polne roke dela tako z ohranjanjem kot s preseganjem sebe; če bi se samo ohranjalo, bi živeti pomenilo zgolj ne umreti.” In človek, ki ni ustvarjalen, zgolj ne umira, to je vse. Njegovo življenje nima globine. Njegovo življenje še ni življenje, ampak zgolj uvod; knjiga življenja se še ni začela pisati. Rojen je, drži, ni pa živ.Ko postanete ustvarjalni, ko omogočite, da se skozi vas »dogaja « ustvarjalnost, ko začnete peti pesem, ki ni vaša – ki je ne morete napisati in reči: »Moja je,« obenem pa je ne morete podpisati – takrat življenje dobi krila, se dvigne.Preseganje je v ustvarjalnosti. Sicer se lahko v najboljšem primeru zgolj ohranjamo pri življenju. Ustvarite otroka – to ni ustvarjalnost. Umrli boste, otrok pa bo ostal in nadaljeval življenje. Ampak nadaljevati ni dovolj, če se ne začnete tudi presegati – preseganje pa se zgodi samo, ko vzpostavi stik z vami nekaj od onkraj.

To je srž transcendence – preseganje. Preseganje porodi čudež: niste, obenem pa prvič ste.

Esenca modrosti je delovanje, ki je ubrano z naravo. To je sporočilo vseh velikih mistikov – Lao Zija, Bude, Bahaudina, Sosana, Sanaija – delovanje, skladno z naravo. Živali nezavedno delujejo skladno z naravo. Človek mora zavestno delovati tako, ker ima zavest. Lahko se odloči, da ne bo deloval ubrano, od tod ta mogočna odgovornost.

Človek ima odgovornost.

Samo človek ima odgovornost, to je njegova veličastnost. Nobena druga žival ni odgovorna – preprosto deluje ubrano in nikakor ne more zatavati. Žival ne more zatavati; ni še sposobna zatavati, zavedanje še ni navzoče. Deluje tako kot vi v spanju.V globokem spancu ste tudi ubrani z naravo. Zato je globok spanec tako poživljajoč, tako sproščujoč. Samo nekaj minut globokega spanca, pa ste spet sveži in mladi, ves prah, ki se je nabral, ter vsa utrujenost in dolgočasje pa izginejo. Vzpostavili ste stik z izvirom.