Duhovnost

Eksoterika in ezoterika

ezoterika

Eksoterika in ezoterika (Iz grščine “ek-zoco” in “en-zoco”, t.j. živim zunaj, živim znotraj.) sta dva različna pojma in nazora o svetu, človeku in življenju; sta pa tudi dve različni metodi ali poti spoznavati svet, človeka in življenje.

Ogromna večina ljudi se nahaja na stališču eksoterike, t. j. da smatra svet, kakršnega doznava “zunaj” sebe, s svojimi peterimi čuti, kot nekaj realnega, nekaj danega, kot edino istino, katera sploh obstoja. Kar vidim, kar primem, kar okušam, kar duham, kar čutim, to je istina, o vsem drugem se da dvomiti, vse drugo je problematično.

Eksoterik vidi v svojem sodržavljanu to, kar je na njem, kar ima, vidi njegove napake. Pisatelj eksoterik opisuje ljudi, njihove navade, značaje, opisuje konflikte nastale med njimi in zunanjim svetom. Psiholog eksoterik gleda na duševne pojave kot na funkcije možgan, kot na produkt čutnih utisov, jih klasificira in preiskuje s poskusi. Teolog eksoterik zre na svet kot na realno stvarnico božjo, na Boga kot na personificirano bitje v prostoru, na katero se ne da z zunanimi sredstvi vplivati. Vse, kar se učimo v šolah, v življenju, vse, kar je primarnega, vsa kulturna veličina naroda, njegove sijajne in ne-sijajne politične in gospodarske kondicije, temelje na eksoteriki, temelje na naziranju, da je vidni in čutni svet edini pozitivni temelj, na katerega se človek more zanesti.

Tiho, neopaženo, toda neprestano od prvih uspehov eksoterične kulture je živelo in se razvijalo paralelno z eksoteriko drugo naziranje: ezoterika.

Eksoterika bi se dala primerjati mogočni reki, ki se vali v kamniti strugi, buči, goni mline ter nosi čolne, pa tudi razdira in preplavlja bregove, ezoterika pa tajni vodi, ki se pomika paralelno z reko, a nevidno in neslišno pod zemljo. Ne nosi čolnov, ne goni mlinov, a daje onemu, ki se je potrudil napraviti vodnjak, čiste studenčnice. Ezoterika ne more pokazati uspehov, bučečih velemest, cvetočih pokrajin, uničujočih vojn; tiha je in skromna, a vse prodirujoča in se odpira le onemu, ki ima dovolj energije dokopati se do nje, ga zadošča, kakor ga ne bi mogla zadostiti nobena stvar.

Ezoterika ni za množico, ampak je namenjena le posameznikom. Občinstvo, “družba”, se za ezoteriko nikdar ni zanimalo, in če se je, se je le radi tega, ker je v njej pričakovalo ekzoteriko. Ezoterika govori le za one in onim, katerim ekzoterika ne more ničesar več dati, ki jih ne zadošča več.

Kaj je ezoterika, kaj trdi, kaj zahteva?

Ona je nauk o notranjosti sveta in človeka; ona trdi, da vidni svet ni realen, marveč je vtis v notranjosti na naše čute; je tedaj pojav, je fenomen; ona zahteva od nas, da obrnemo pozornost na znotraj, da postane notranjost cilj naših psihičnih, intelektualnih, spiritualnih stremljenj.

Prvo, kar človeku postane jasno, ko se je odločil za ezoteriko in dal svojim duševnim silam ezoterično smer, je spoznavanje, da je svet, človek in življenje ena nedeljena in nedeljiva Enota.

Drugo, kar spozna človek tekom svojih ezoteričnih študijev in naporov, je spoznavanje, da ta Enota ni slepa, ampak da je inteligentno bitje, ki razumeva, spoznava in čuti.

Tretje in najvažnejše, kar se človeku odpre, je gotovost, da je ta inteligentna Enota, ki preveva in napolnjuje ves svet – on sam.

To torej je temelj, na katerem ezoterik stoji, kakor na skali, je vir, iz katerega zajema svojo moč in modrost, je sfera, v kateri diha, se krepi in razvija notranji, ezoterični človek. Za to troje ni treba dokazov, ampak izkustva. Kdor je to izkusil in kdor se tega zaveda, temu je to ravno tako istinito dejstvo, kakor je ezoteriku dihanje. Le eno, kar temelji na teh treh izkustvih, je v istini ezoterično; kar ne izvira iz njih, kar ni njihov postulat, to ni ezoterično, marveč je ekzoterika v ezoterični obleki. Ezoterik ne pozna personificiranega Boga, stvarnika nebes in zemlje, kakor ga uče eksoterične religije; ezoteriku je Bog pojem za vso ezoterično naravo sveta in njegove lastne konstitucije, kolikor se jo še ne zaveda, v kolikor mu je še neznana. V istem razmerju pa, v katerem se širi njegova samozavest in delokrog njegovega spoznanja, v istem je ožji delokrog Boga, ki se vedno bolj globoko umika v notranjost. (Lahko stopiš v sijaj luči, a luči same se ne dotakneš nikdar.)

V ezoteriki je notranji človek, t. j. višja človeška narava, suveren, edino, kar je v naravi realnega in istinitega. Človek v svojih višjih principih je stvaritelj sveta, vsega kar doznavamo in kar moremo doznati. To so silne trditve, ki se zde ekzoteriku blazne, ampak preproste istine, tako preproste, da jih ekzoterik ravno radi tega ne vidi.

Najbolj inteligentni ljudje vseh časov in vekov so jih učili, ljudje najbolj discipliirane volje so jih širili. Kako pridemo do njih, do teh izkustev, da postanejo naša lastnina, da postanejo mi sami?

Prvo je, da obrnemo pogled na znotraj, da se navadimo opazovati svojo notranjo naravo. Razločevati med ekzoteriko in ezoteriko je prvo, a ni vse. Nekateri naši ezoterično disponirani pesniki so zrli od daleč sijaj ezoteričnega sveta, in ta sijaj že jih je napravil slavne. Ostali pa so na pol pota, bili so le “pesniki” ter so zapadli usodi pesnika, pasivnih ljudi, slabotne volje. Drugo važnejše je koncentracija, je odlok volje postati to, kar razločujemo. Ta osredotočena, nepremagljiva volja je ona magična, ki naredi iz ekzoterika šele ezoterika. Dokler nismo vzbudili te volje, je ves študij, vse prebiranje okultističnih knjig neplodno, je visenje med nebom in zemljo.

Ni jih mnogo, ki bodo gornje razumeli; le malo, ki bodo temu pritrdili. In samo zadnjim je namenjeno!

Izdaja: Pripravljalni Odbor JTD v Ljubljani, Pismo I, Ljubljana, v maju 1922.
Tajništvo: Rimska c. 18/I.
Ezoterična pisma ,Pripravljalni Odbor Jugoslovanske Teozofske Družbe v Ljubljani