»Načeloma se vsi strinjamo, da je napačno povzročati živalim »nepotrebno« trpljenje in smrt. Kako torej lahko upravičimo dejstvo, da vsako leto ubijemo milijarde kopenskih živali in rib za hrano?
Najboljši izgovor, ki se ga lahko domislimo za nepredstavljivo količino trpljenja in smrti živali, je, da so okusne. Uživamo v okusu hrane živalskega izvora. Toda, ali se to razlikuje od zagovora ljubitelja pasjih bojev, ki pravi, da pasje boje upravičuje njegov užitek ob gledanju? Ta knjiga pokaže, da med navedenima stališčema ni nobene razlike, vsaj ne v moralnem smislu.«
Avtorja trdita, da če pripisujemo živalim moralno vrednost – če zavračamo idejo, da so živali stvari – potem je dobro, da v skladu z lastnim prepričanjem ne uživamo več hrane živalskega izvora. To je seveda večini ljudi težko narediti čez noč, ampak korak za korakom pa je to veliko lažje dosegljivo. Rastlinska prehrana ni v nobenem pogledu »skrajna«, pač pa je skrajen razkorak med tem, kar pravimo, da verjamemo, in našim ravnanjem, kar zadeva živali.
Mnogim med nami je neprijetno razmišljati o živalih, ki končajo na naših krožnikih. Morda smo že pomislili, da bi nehali jesti hrano živalskega izvora, vendar so nas ustavili številni izgovori. Avtorja raziščeta 39 izgovorov, ki sta jih slišala kot dolgoletna vegana. Posebej obdelata vsak izgovor in pojasnita njegovo nesmiselnost. Brez žargona ali zapletene teorije predstavita jasno, zdravorazumsko razmišljanje o etiki odnosa do živali.
O avtorjih
Gary L. Francione je ugledni profesor prava in filozofije na pravni fakulteti Rutgers (Rutgers University School of Law).
Anna Charlton je izredna profesorica prava na pravni fakulteti Rutgers. Med letoma 1990 in 2000 je ustanovila in skupaj z Garyjem L. Francionejem vodila Rutgers Animal Rights Law Clinic.
Odlomki iz knjige:
Je veganska prehrana res skrajna?
V resnici je skrajnost jesti razpadajoča trupla, zatem mleko, namenjeno mladičem druge življenjske vrste, in pa neoplojena ptičja jajca. Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in istočasno zabadati vilice v trupla drugih živali. Skrajnost je misliti, da je moralno sprejemljivo povzročati trpljenje in smrt čutečim bitjem, zgolj zato, ker so »dobrega okusa«. Skrajnost je reči, da se zavedate, da ni mogoče moralno upravičiti »nepotrebnega« trpljenja in ubijanja, potem pa dan za dnem nadaljujete s popolnoma nepotrebnim izkoriščanjem živali. Skrajnost je spodbujati otroke k ljubezni do živali, ob tem pa jih učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem. To je huda skrajnost in to je tudi zelo žalostno. Skrajnost je govoriti, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihove trupe in izločke.
Ko smo bili še otroci, je večina med nami z grozo dojela, da jemo živali – bitja, ki smo jih imeli vsaj načeloma radi. Da bi nas pomirili, so nam starši povedali to ali ono zgodbo: na primer, da Bog hoče, da jemo živali, ali da bi brez živil živalskega izvora oslabeli in zboleli. Tako smo se s tem sprijaznili in še naprej jedli živali.
