Tisti moški. Mislil je, da ima vse. Podjetje mu je lagodno počivalo na lovorikah težko prigaranega uspeha. Ob večerih ga je pričakal topel obrok, ki ga je skuhala ljubeča žena. In otroci so bili ponos njegovega življenja. Trdo je garal, da je zgradil svoje gradove izpolnjenih želja. Storil je vse, kar so za to pričakovali od njega. In še več. Nikoli se ni pritoževal. Bil je odrasel fant, ki so mu rekli … moški.
Vse dokler … se mu ni v sanje začela spuščati temačna megla … ni več mogel ubežati nočnim rabljem, ki so vsako noč odhajali na lov za njim in zaradi katerih je tudi podnevi videl temneje. Pravljični grad je izginjal. Žena se je zdela zagrenjena. Hči odtujena. Kar je bila zagotovo le izmišljotina nočnih rabljev. Zato jih je nekako moral pregnati. V upanju, da bo sporočilo, ki ga ni mogel razumeti, izginilo, se je vsakega jutra pognal na kolo. Bes in jeza sta z vsakim pritiskom pedala pojenjala, tako se je lahko prepričal, da je vse v redu … da je preprosto utrujen … da je bilo vse skupaj samo nočna mora … gora ga je klicala in mu obljubljala, da bo utišala tiste moreče glasove, ki pa so postajali vedno glasnejši ter mu odmevali v glavi: »Kaj pa če se mi življenje res podira kot hišica iz kart? Kaj če bom izgubil nadzor? Kaj če bom padel?«
