Šele potem ko spimo s svojo senco, pridobimo pravo svetlobo in sij. Prav kot mogočen hrast ne more zrasti v višino, ne da bi najprej ustvaril prepleten sistem korenin globoko v zemlji, se ne moremo resnično dvigniti, dokler se ne zazremo v svoje podtalje. Delo s senco ni preprosto. Redno moramo negovati vrt in puliti plevel, preden bi se polastil hranil, ki jih potrebujemo za rast.
Če se ne meniš za svojo senco ali jo izganjaš, te obvladuje od znotraj.
Če poslušaš, kaj ima povedati, zakaj je taka, kaj ji ni bilo priznano, ti bo povedala vse, kar potrebuješ, da osvobodiš njo in sebe.
Najsvetlejši ljudje, ki jih poznam, so svetli zato, ker so sprejeli vse sence svoje človeške narave. Senca ni nekaj, kar bi mogli duhovno izrabiti in nato odvreči.
Naša senca je prav tisto, kar najbolj preziramo v drugih. Mogoče se bojiš, na primer, da bi osvobodila svoj glas. Toda zaradi sence ne moreš biti srečna za ljudi, ki so osvobodili svojega. Morda si celo nejevoljna na ljudi, ki ga pristno delijo. Ta del sebe lahko skrivaš ali pa ga vidiš kot vabilo. In priznaš, da se bojiš, ter najdeš pogum, da ga deliš.
