Duhovnost

Značilnosti duhovnosti – Pot duhovnega zavedanja posameznika

duhovnost

Značilnosti duhovnosti: Pot duhovnega zavedanja posameznika je notranji proces, ki se lahko razvije ob stiku s katerimkoli človekom,naravo ali ob misli na boga. Burkhardt (1993) navaja naslednje značilnosti duhovnosti:

Odnos do sebe:
Notranja moč / zaupanje vase
– Poznavanje samega sebe (kdo sem, kaj lahko storim).
– Stališča (zaupanje v sebe in zaupanje v življenje, občutek miru in harmonije s samim seboj).

Odnos do narave :
Skladen
– Znanje o rastlinah, drevesih, vremenu, življenju.
– Povezanost z naravo (vrtnarjenje, sprehodi); varovanje narave.

Odnos do drugih:
Skladen / podpora
– Posvečanje časa in znanja drugim.
– Skrb za otroke, stare in bolne.
Neskladen
– Konflikti z drugimi.

Odnos do boga:
Religiozen ali nereligiozen
– Molitev / meditacija.
– Religiozni predmeti.
– Bivanje v naravi.
– Sodelovanje v cerkvi.

Duhovno zdravje

Ellison (1983) pravi, da je za duhovno zdravje ali duhovno dobro počutje značilno, da človeka preveva v glavnem občutek, da živi in je njegovo življenje osmišljeno in izpolnjeno. Biti duhovno zdrav pomeni biti poln energije. Polno
življenje, pravilno vrednotenje danih možnosti in izkoriščanje le-teh je pot, ki vodi k duhovnemu zdravju. Po Pilchu (1988) je duhovno dobro počutje način življenja oziroma življenjski slog, življenje osmišlja in ga dela prijetnega. Išče v svobodno izbrane možnosti in priložnosti, ki življenje krepijo in bogatijo in katerih korenine segajo globoko v duhovne vrednote ali religiozna prepričanja. Potter in Perry ter sodelavci (1985) menijo: »Duhovno zdrave osebe imajo ljubeč odnos do drugih. Odpuščajo krivice, so vljudne in potrpežljive. V odnosih z drugimi so pravičnein miroljubne. S svojo duhovno zavestjo o tem, kaj je pomembno v življenju in v svetu, na druge vplivajo pozitivno.«

Pri večini ljudi duhovno zdravje v različnih življenjskih obdobjih zahteva razvoj tako horizontalne kot tudi
vertikalne razsežnosti duhovnosti. Duhovne potrebe. Duhovne potrebe so po Carsonu (1989) potreba po odpuščanju, ljubezni in zaupljivem odnosu z bogom (oziroma glede na posameznikovo opredelitev) ter smislu (izpolnjenem z ljubeznijo, odpuščanjem, upanjem in zaupanjem glede sebe in drugih).

Po Shelly in Fishu (1988) so določene duhovne potrebe osnova vseh religij in te so:
– potreba po pomenu in smislu,
– potreba po ljubezni in vezeh z drugimi,
– potreba po odpuščanju.
Mnogi so mnenja, da so te potrebe skupne vsemu človeštvu.

Vera (Fowler, Keen, 1985) je univerzalna – je način življenja, delovanja in razumevanja samega sebe. Imeti vero pomeni verjeti v oziroma zaupati v nekaj ali v nekoga. Splošno mnenje je, da sta religija ali duhovno stališče (prepričanje), poskus posameznika, da spozna svoje mesto v vesolju oziroma v okviru celotnega okolja.
Religija je organiziran sistem čaščenja. Religije imajo temeljna načela (dogme), obrede in običaje, ki so povezani z rojstvom, smrtjo, poroko in zveličanjem. Imajo tudi pravila za vedenje v vsakdanjem življenju. Mnogi ljudje svoje duhovne potrebe zadovoljujejo z religijo. Religiozni in duhovni razvoj pa ne potekata vedno vzporedno. Nekdo lahko na primer izvaja določeno versko prakso, vendar še ni ponotranjil njenega simboličnega.

Značilnosti duhovnosti
Duhovni razvoj

Avtorji, ki so raziskovali razvoj vere pri posamezniku, med nijmi Fowler (1974), Aden (1976) in Westerhoff
(1976) so navajali različne stopnje razvoja. Fowler ugotavlja prisotnost vere pri religioznih in nereligioznih
ljudeh. Je mnenja, da vera daje smisel življenju in mu daje oporo, kadar je v težavah. Aden opisuje vero kot božji dar, za Westerhoffa pa je način bivanja in ravnanja. Ta se iz verske izkušnje, pridobljene pod vplivom ali vodstvom staršev ali drugih v zgodnjem otroštvu, razvije v obdobju odraslosti v ponotranjeno lastno vero in usmerja človekovo dejavnost.

Mihaela Skoberne
UDK/UDC 159.955:613.86 (Obzor Zdr N 2002; 36: del: 23–31 )