Lisica se zna dobro prilizovati in je jako zvita. Nekoč zagleda krokarja, ki je sedel s kosom mesa na drevesu.
Lisica sede pod drevo, gleda vanj in ga začne hvaliti: “Vaša barva,” pripoveduje, “je najčistejša črnina. To mi dokazuje, da imate Laotsejevo modrost, ki zna čuvati svojo mračnost. Način, po katerem hranite svojo mater, dokazuje, da ste glede otroške ljubezni podobni mojstru Dsongu, prav tako skrbite za svoje starše. Vaš glas je hripav in močan. To dokazuje, da imate pogum kot kralj Hiang, ki je nekoč s svojim glasom prepodil vse sovražnike. Res, vi ste kralj ptic!”
Krokar posluša vesel in zadovoljen, potem pa pravi, vljudno: “Prosim, prosim!”
Ali preden se zave, mu pade iz odrtega kljuna meso na tla. Lisica ga pobere, poje, potem pa se zasmeje, rekoč: “Zapomnite si, gospod, če vas kdo brez vzroka hvali, gotovo ne namerava nič dobrega!”
Iz knjige Kitajske narodne pripovedke
