Skoraj celotna tibetanska književnost je verske narave, kar zrcali tudi naš izbor, saj razen pripovedk in življenjepisov živih Bud vsebuje tudi več obrednih besedil in dve Knjigi mrtvih (Bardo Thodol), izbrane misli razsvetljenega meniha, tantrične pesmi petega Dalaj lame in ljudsko vraževerje o smrti ter tako ponuja celovit prerez dmoeta tibetanske književnosti.
Tibetanska budistična vera je mahajanska veja Budovega učenja, imenovana vadžrajana, in – skupaj z zenom – velja za edino “kratko ali direktno po”, saj svojim aspirantom omogoči doseči razsvetljenje še v tem življenju. Budizem je v Tibetu sicer izpodrinil domačo šamanistično vero, imenovano bon, pri tem pa ohranil številne njene sestavine in se zato preoblikoval v novo mahajansko vejo učenja – vadžrajano, ki je po svojem izgona iz Tibeta postala menda že najbolj znana in priljubljena budistična veja na svetu, saj njen voditelj Dalaj lamapo vsem svetu širi moč sočutja, te srčike Budovega učenja.
KAZALO:
Pripovedka o lokvanjem vrtu
Iz življenja čudodelca Ralope
Iz življenjepisa Cong Kape
Fova
Molitev Mandžušriju
Pregovori Lame Rdža Digjila
Pesem dežele Lob
Filozofska poezija Sarape
Želje Kintuja Zangpoja za rešitev neštetih bitij, ki nemočno blodijo v krogu ponovnih rojstev
Kralj Ti Sron De Cen
Zapiski o kralju Srongu Bistanu Gampoju
Zgodba o iskanjudrevesa Korišisa
Bardo Dos Tol
Cang Jang, šesti Dalajlama, svobodoumni pesnik
Tibetanska verovanja o smrti
Spremna beseda
