Zen zavrača doktrine svetih besedil in svojo modrost, pradžno, prenaša s koani in kratkimi zgodbicami, anekdotami, ki v prispodobi z zgodbo, pogovorom ali pesmijo poskušajo povedati tisto, česar z besedami sicer ni mogoče ne opisati ne sporočiti.
Zato so mesto in vlogo, ki jo imajo sveta besedila v budizmu sicer, prevzeli koani in te kratke, marsikdaj prav kratkočasne zgodbice. Tako so klasični koani in anekdote postali sveta besedila zena.