1. izpopolnjena izdaja
Uspešnica Ogenj, rit in kače niso za igrače je zabeležila več kot enajst tisoč prodanih izvodov, tri leta zapored kraljuje na prvem mestu po branosti v slovenskih knjižnicah, predstavljena pa je bila na več kot osemstotih literarno-pogovornih dogodkih. O knjigi je bil za TV Slovenija posnet dokumentarni film, dr. Zdravko Mlinar pa se je o njeni poljudni raziskavi zelo spoštljivo razpisal v knjigi Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? Dr. Spomenka Hribar je v Žirovskem Občasniku objavila recenzijo, s katero je bralke in bralce spodbujala, naj knjigo vzamejo v roke!
O avtorici:
Milena Miklavčič, pisateljica, novinarka in publicistka, že vse življenje živi in dela v rojstnem kraju, v Žireh. Njen življenjski moto se glasi: »Vsaka, še tako slaba stvar je za nekaj dobra.« Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo zadovoljstvo, moč, radoživost, dobro voljo in veselje do življenja. Je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila širše, a z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma. Še zmeraj spodbuja tudi druge, da raziskujejo lastne korenine, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še živi. Za svoje literarno delo je prejela več nagrad.
V knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače se nahajajo zgodbe, ki so unikatne, še nikoli slišane, še nikoli zabeležene. O spolnosti naših prednikov imamo precej izkrivljene poglede, saj so bili mnogi, ki bi o tem morali pisati, verjetno v zadregi, ko je bilo treba odpirati vrata v spalnice dedkov in babic.
Zgodbe so iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov.
Knjiga je nekakšna „zgodovina v živi besedi“, ki je namenjena bralcem vseh starosti. Mladi bodo ob njej spoznavali življenje prednikov, starejši bodo obujali spomine.
Nekateri so bili ob branju pretreseni, ker niso mogli doumeti, da je bilo življenje nekoč tudi v resnici tako kruto, ko so ga preko izpovedi brali v knjigi.Tisti, ki stare čase še pomnijo, trdijo, da je bilo včasih še veliko huje….Žal mnogi, ki so raziskovali preteklost, niso našli dovolj poguma, da bi prisluhnili tudi pripovedim o spolnosti.Nekoč ni bilo na razpolago nikakršnih informacij o moškem in o ženski, o njunih spolnih organih, delovanju le-teh. Knjige o medsebojnih odnosih niso obstajale, bognedaj o intimi.
Škof Jegčič je, na primer, napisal nekaj priročnikov, ki so bili polni moralnih naukov in prepovedi. Žal pa so nekateri od njih vzbudili v krščanskih krogih nemalo zgražanja zaradi – ne boste verjeli – ”svobodomiselnosti”. Tako nekje piše:”Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo. Mož naj se ne dotikuje žene na ”tem delu”, ker je nespodobno, in bi mogel ženo tam pokvariti.”Ko so kasneje knjižice prevedli v tuje jezike, med drugim v francoščino, so ga Francozi obdolžili, da je ”pornograf”.
Ko beremo knjigo Ogenj, rit in kače, moramo pozabiti na čas, v katerem živimo. Obdobje med leti 1900 in 1965, ki ga avtorica opisuje, je bilo drugačno, vanj se je potrebno vživeti in ga poskušati razumeti takšnega, kot ga predstavlja avtorica skozi zgodbe. Ljudje so bili nekoč po eni strani polni strahu pred grehom, po drugi strani je v njih ”vrel” nagon. Ženska je bila največja žrtev, saj se je prav na področju spolnosti ”spremenila” v objekt, ki je bil namenjen zgolj rojevanju in zadovoljevanju moškega nagona. Mnogi so danes v slabšem položaju, kot so bili naši predniki. Ženske so bile nekoč priklenjene na moškega, ker so bile finančno odvisne od njega. Ženske iz 21. stoletja pa so polne informacij o sebi, intimi, imajo svojo takšno in drugačno neodvisnost, pa jih je še zmeraj odločno preveč, ki ”padajo po stopnicah” in dovolijo, da se moški izživljajo nad otroki. Torej..?
