Tudi v drugem delu knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače: Babice, hčere in vnukinje so zbrane resnične zgodbe žensk (tudi nekaterih moških). Pozoren bralec bo namreč hitro opazil, da se težave in stranpoti medsebojnih odnosov v zadnjih sto letih niso kaj prida spremenili.
Ogenj, rit in kače niso za igrače sodi med najbolj poznane knjige zadnjih nekaj let. Prvi del je še po treh letih v samem vrhu po branosti v knjižnicah, še zmeraj se solidno prodaja. Malodane vsi mediji so o knjigi že pisali in težko čakajo, da izide tudi drugi del.
O prvi knjigi je bil posnet dokumentarec z istim naslovom za potrebe TV Slovenija. Ob 50-letnici Sociološkega društva je izšel obširen zbornik in v njem je dr. Zdravko Mlinar objavil obširen članek o Ogenj, rit in kače niso za igrače. Naslov članka je »Spoznanja zunaj uradne znanosti:o spolnosti, nasilju nad ženskami in še o mnogočem«. Izjemno pohvalno in tankočutno recenzijo pa je o knjigi, med drugimi, napisala tudi dr. Spomenka Hribar.
To je ena redkih knjig, ki bi jo morale brati vse generacije. Starejše, da bi ob njej obujale spomine in jih pripovedovale mlajšim (ker sicer bodo z njimi odšli v pozabo), mlajše pa zato, da bi ob branju spoznavali, da se težave v medsebojnih odnosih skozi stoletje niso dosti spremenile, menjal se je le ”celofan.” Knjigo toplo priporočamo tudi tistim, ki iščejo različne oblike psihoterapevtske pomoči, staršem ter učiteljem na vseh nivojih izobraževalnega procesa.
V knjigi so zbrani, med drugim, tudi »vzorci«, ki nam otežujejo življenje in ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Knjigo si zato lahko predstavljate tudi kot »priročnik«, da se iz zapisanih zgodb bralec nauči življenjskih modrosti.
