Slišal sem zgodbo o nekem judovskem filozofu. Bil je navaden kmet, a zelo filozofski. Ime mu je bilo Josel. Razmišljal je o vsem, tako kot to počnejo filozofi. Zelo težko je počel kar koli, ker je večino časa razmišljal. Ko je bil pripravljen, je priložnost že minila.
Nekoč je šel na tržnico v bližnjo vas, da bi prodal svojo pšenico. Ženi je povedal: “Takoj, ko jo bom prodal, ti bom poslal telegram.
”Pšenico je prodal z obilo dobička, zato je napisal telegram, šel na pošto, izpolnil obrazec – potem pa je začel razmišljati o njem. Zapisal je: “Pšenica prodana z dobičkom. Pridem jutri. Poljub in pozdrav, Josel.”Potem je začel tuhtati o tem: “Žena bo mislila, da se mi je zmešalo. Zakaj ‘z dobičkom’? Naj bi jo prodal z izgubo?” Zato je prečrtal izraz z dobičkom. Potem ga je začelo še bolj skrbeti, kajti če je lahko zapisal napačno besedo, je nemara naredil še kakšno napako. Začel je tuhtati o vsaki zapisani besedi.
Potem je rekel: “Zakaj ‘pridem jutri’? Bi sicer prišel prihodnji mesec, prihodnje leto? Moja žena ve, da sem šel prodat pšenico, zakaj naj bi torej napisal ‘pšenica prodana’?” Prečrtal je tudi ta stavek.
Potem se je začel smejati. Rekel je: “Pišem svoji lastni ženi. Zakaj naj bi napisal ‘poljub in pozdrav’? Mar pišem ženi nekoga drugega? Ima mar rojstni dan? Praznujemo jom kipur ali kaj takega?” Prečrtal je še ta stavek.
Zdaj je ostalo samo še njegovo ime: Josel. Rekel si je: “Josel, si pa res osel! Tvoja žena že ve, kako ti je ime.” Raztrgal je telegram in bil je zadovoljen, ker je prihranil precej denarja in ni ravnal butasto.
Ampak prav to se dogaja: če razmišljate “o”, zgrešite srž življenja – prečrtate prav vse. Na koncu “prečrtate” še sebe, ne samo besed. Razmišljanje postane kot dim; zajame vse in vse se uniči. Ukrepanje postane nemogoče – ni mogoče poslati niti telegrama. Ukrepanje postane nemogoče, saj je neposredno, razmišljanje je posredno. Nikoli se ne srečata.
To je težava, ki pesti naš svet: ljudje, ki mislijo, nikoli ne ukrepajo; ljudje, ki ne mislijo, pa nenehno počnejo kaj.
