Tradicionalno znanje o rastlinskem svetu
Knjiga predstavlja tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem in odpira vpogled v tisočletja staro izkustveno znanje naših prednikov o uporabi rastlin v prehranske, zdravilne, gospodarske, estetske in religiozne namene, ki je bilo vselej povezano z nadnaravnim svetom, prek katerega je človek usmerjal svoje duhovno, družbeno in gmotno dojemanje sveta in sebe.
Avtorica (etnologinja) prek najrazličnejših in najpogostejših načinov uporabe rastlin predstavlja izredno bogato dediščino znanja naših prednikov, njihovo modrost in prebrisanost, pogled na svet in naravne pojave.
Poljudno-strokovno monografijo o slovenskem etnobotaničnem izročilu dopolnjuje preko 80 dokumentarnih fotografij iz fototeke Slovenskega etnografskega muzeja.
PREDGOVOR:
Slovenija je zelena predvsem zaradi rastlin, manj zaradi ljudi! Človek in rastlina! Dve čudoviti živi bitji, ki sobivata v dobrem in slabem. Obe imata svoje rojstvo, življenje in smrt. Pa vendar rastlina pogosto pomeni človeku veliko več kot on njej, aj je zanj hrana, zdravilo, surovina v gospodarskem prizadevanju, tudi navdih za duhovno ustvarjalnost, spremljevalka ritualov in še marsikaj drugega. Tako kot so si naši predniki leto za letom prizadevali ohraniti moč sonca, so si leto poskušali tudi 'ocvetličiti' ali 'orastliniti'. Od uživanja rastlin za vsakdanjo in praznično prehrano do ritualov, ki so jih spremljale zimzelene veje pušpana ali bršljana, pa vse do umetnega, ponarejenega cvetja, ki je človeku ustvarjalo vtis neprekinjene življenjske rasti.
Življenje je povezano tudi s pojmi znanja, veščin in spretnosti. Svetovna skupnost namenja tem pojmom velik pomen tudi v povezavi z znanjem o rastlinskem svetu. Poudarjena pozornost tem vprašanjem se kaže v normativni urejenosti varovanja nesnovne kulturne dediščine.* Znanju o rastlinskem svetu je etnološka veda na Slovenskem sicer namenila nekaj prizadevanj že v drugi polovici sedemdesetih let minulega stoletja, ko je izšel vprašalnik za zbiranje gradiva o t. i. ljudski botaniki, kakor se je tedaj imenovalo znanje o rastlinskem svetu. V naslednjih desetletjih se je za to raziskovalno področje zanimalo razmeroma malo posameznikov, a spoznanja so se le postopoma začela nabirati in v Slovenskem etnološkem leksikonu (Ljubljana, 2004) je bilo znanje o rastlinskem svetu že razmeroma obsežno predstavljeno. Vsa ta gesla je prispevala avtorica knjige Rastlina je sveta od korenin do cveta, v kateri je zbrala tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem in tako z njo zapolnila večdesetletno strokovno vrzel.
Na mojih terenskih raziskovanjih pogosto prisluhnem sogovornikom in sogovornicam, ki zatrjujejo, da se na svojih vrtovih, rožnih gredah in ocvetličenih balkonih pogovarjajo z rožami. Lahko govorimo o posebni vrsti odnosov, razmerij ali komunikacij med ljudmi in rastlinami. Neštetokrat na primer zatajijo medčloveški odnosi, medtem ko rastline pogosto ostajajo ljudem edine prijateljice. Odnos med ljudmi in rastlinami se kaže še na enem posebnem področju. To je zdravje. Človekovo odkrivanje in spoznavanje rastlin je privedlo do znanj in védenj o njihovih koristnih lastnostih. Te se kažejo na področju človekovega zdravja in prehrane – tudi v povezavi z zdravim bivanjem – in še kje.
Vendar pa moram v zvezi s knjigo Vlaste Mlakar opozoriti še na eno povezanost človeka in rastlinskega sveta. Knjigo namreč razumem kot pomemben prispevek k pravilnemu razumevanju sonaravnega in vzdržnega (trajnostnega) razvoja. Prav na tem področju je namreč iz dneva v dan in iz leta v leto vse preveč načelnega govoričenja. Pričujoča knjiga pa umešča naša razmišljanja in tudi naša dejanja k naravnanosti, kjer sobivanje živih bitij, torej človeka, živali in rastlin, ustvarja najbolj pozitivne in naravne oblike kakovosti vsakdanjikov in praznikov.
– prof. dr. Janez Bogataj
