Tagore je bil prvi indijski književnik, ki ga je z navdušenjem sprejela zahodna civilizacija in mu tudi podelila Nobelovo nagrado. Pripadal je nadvse ugledni bengalski družini, iz katere je pred njim izšlo že več zelo pomembnih in vplivnih osebnosti. Večino svojih pesmi, ki jih je pisal v svoji domači bengalščini, je tudi uglasbil in so izjemno priljubile množicam, saj je govoril o preziranju in zaničevanju bogastva, plemenitosti notranjega življenja, o tem, da človek ni samo telo, temveč je tudi duh, ki se lahko odkriva zgolj v ljubezni in da obstaja nespremenljivo načelo, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse ponovno vrača.
V tretji knjižici zbirke Srečanje mojstrov peresa predstavljamo Tagorejevo kratko prozo, ki ni nič manj prepričljiva in pretresljiva od njegovih svetovno priznanih romanov. Drugo zbirko Povestice je prevedel France Bevk.
