Zeleni revolucionar Masanobu Fukuoka (1913-2008), oče naravnega kmetovanja, filozof in goreč zagovornik neposeganja v voljo narave je študiral mikrobiologijo in agronomijo. Po večletnem strokovnem delovanju na področju fitopatologije je tok njegovega življenja preobrnila globoka duhovna izkušnja. Soočenje s smrtjo ga je v štiriindvajsetem letu starosti napeljalo na korenit premislek o smotru človekovega udejstvovanja, ki je na družinskem posestvu dozorel v filozofijo, na njenem temelju pa v svojstven način kmetovanja zunaj meja znanstvenega, danes znan tudi kot Fukuokova metoda.
Jedro Fukuokove filozofije tvori pojmovanje narave kot popolne same po sebi; največje zlo sodobnega sveta vidi v človekovem prizadevanju izboljšati, celo preseči jo, predvsem pa si jo podrediti. Svoje kmetovanje je sam občutil ne le kot sredstvo za pridelovanje hrane, ampak kot estetski in duhovni pristop k življenju, katerega skrajni cilj je »izpopolnitev človeka«.
Njegov vpliv se je v tem okviru izkazal za daljnosežnega, saj je Fukuoki pridobil pristaše širom po svetu. Zlasti pomemben je bil za alternativna gibanja na Zahodu, ki so vzniknila konec 70. in v začetku 80. let minulega stoletja kot odgovor na pustošenje industrijskega kmetovanja, na primer permakulturo, segel pa je tudi prek meja kmetovanja in navdihoval posameznike iz gibanj za naravno prehrano in zdrav življenjski slog.
Po letu 1979 je veliko potoval, govoril na mednarodnih konferencah, predaval in vodil delavnice za kmetovalce. Pomemben dejavnik iz tega obdobja je bilo srečanje s pionirjem permakulture Billom Mollisonom leta 1986; ta je približno hkrati z njim prihajal do podobnih zaključkov, kako lahko človeštvo na zemlji preživi trajnostno in v sožitju z naravo.
Danes Masanobuja Fukuoko vidimo kot enega izmed velikanov, ki so s svojim delom dali zagon mednarodnemu gibanju za ekološko kmetovanje in razmisleku o tem, kaj pomeni prehranjevati se in živeti naravno.
Za svoje dosežke je leta 1988 prejel častni doktorat Tagorejeve univerze (Visva-Bharati) v Indiji in tako imenovano »azijsko Nobelovo nagrado«, filipinsko nagrado Ramona Magsaysaya, na področju zaslug v korist skupnosti, leta 1997 pa nagrado Sveta za ohranitev zemlje (Earth Council Award) za prispevek k trajnostnemu razvoju.
Fukuokovo posestvo danes vodi njegov vnuk Hiroki Fukuoka. Na njem še ostaja nekaj njegovih starih mandarinovcev, mnoge so nadomestila nova sadna drevesa. Gozd se še vedno prepleta s sadovnjakom, med drevesi se bohotajo divje zelenjadnice in njegova polja še vedno rodijo.
Revolucija ene slamice (1975), nedvomno Fukuokovo najvplivnejše delo, je zeleni manifest o kmetovanju, prehranjevanju in mejah človekovega spoznanja, hkrati pa razkriva spomine moža, čigar duhovno prepričanje je bilo temelj vsakega vidika njegovega svežega, a vendar prastarega načina kmetovanja. Močna in ganljiva kritika odtujevanja človeka od narave in z njim povezane industrializacije pridelave in predelave hrane je klic k prevrednotenju globalnih sistemov, ki jim prepuščamo skrb za živež. Prevedena je v čez dvajset svetovnih jezikov in že vse od nastanka, še zlasti pa po izidu angleške izdaje leta 1978, navdihuje kmetovalce in borce za vrnitev k naravi po vsem svetu. Njena brezčasna modrost, ki združuje in obenem presega kulture in vere, zarezuje globoko v srž obstoja človeštva – in njegovega soobstoja z drugimi bitji na tem planetu.
-Domen Kavčič
