Zdravljenje z energijsko medicino
Alberto Villoldo opisuje bogata doživetja s perujskimi šamani, ki jih prepleta z navodili, kako stopiti v drugo pozornost, kako zaznavati svetlobno telo in čakre ter zdraviti odtise travm iz tega ali prejšnjih življenj.
Alberto Villoldo, klasično izobražen medicinski antropolog, je več kot dvajset let proučeval šamanske zdravilne tehnike med potomci starodavnih Inkov.
V knjigi, ki odseva obširno znanje, tudi poznavanje kvantne fizike in starih mitologij, pojasnjuje sistemsko zdravljenje, ki izhaja iz zdravilne moči narave in starodavnih tehnik ameriških staroselcev, ter utemeljuje, zakaj energijsko zdravljenje stopnjuje imunski odziv in je ključno za izbris bolezni iz telesa.
Nekega dne mi je povedala, da je skrivnost spreminjanja oblike v spoznanju, da se v ničemer ne razlikuješ od česarkoli drugega v vesolju, nisi ne boljši ne slabši. Brž ko celično dojameš, da si enak vsemu drugemu, nič pomembnejši od žuželke, nič manj pomemben kot sonce, lahko prevzameš poljubno obliko, postaneš kondor ali drevo ali celo neviden drugim. Pojasnila mi je, da mora šaman obvladati umetnost nevidnosti, da ne bi privabljal pozornosti.
Prepletala sva številne niti inkovskega zdravilnega izročila, kar je Antonio primerjal s krpanjem starodavne tapiserije, ki sta jo scefrala čas in evropski zavojevalci. Po skoraj petindvajsetih letih raziskovanja sva morala le napeti njene niti na statve živega šamanskega vedenja in na novo stkati dele tkanine, razpadle v času. Pojavil se je niz svetih tehnologij, ki preoblikujejo telo, zacelijo dušo in spreminjajo način življenja in umiranja.
Alberto Villoldo je psiholog in medicinski antropolog, poleg tega pa je izučen v zdravilnih veščinah amazonskih in andskih šamanov. Vodi Šolo o svetlobnem telesu in Središče za energijsko medicino v Čilu.
Iz knjige:
Sinoči sem sledil cekes, svetlobnim nitim iz druge čakre. Bila sva v bujni dolini, zaraščeni z evkalipti in borovci. Po večerji sva se odpravila na kratek sprehod, kot sem mislil, toda Antonio me je vodil vse globlje v gozd. Bila je polna luna, in kadar so se oblaki trgali, sva zlahka videla pot. Kadar so prekrili luno, sva tavala v skoraj popolni temi. Nazadnje sva prispela na jaso in velel mi je, naj sedem na balvan in se povežem z visokim borovcem, oddaljenim kakšnih deset metrov. Zaprl sem oči in si predstavljal, da segam k drevesu.
“Ne z glavo, nino,” je rekel.
Sovražim, kadar mi reče otrok, kar dobro ve. Prepričan sem, da to počne takrat, kadar ne odobrava, kar počnem.
“S trebuhom,” je rekel. “Iztegni vitico svetlobe iz cosco (druge čakre) do drevesa.”
Ko mi je to uspelo, sem začutil visceralno povezavo z borovcem. Bilo je, kakor da bi se dotikala. Zaznal sem teksturo lubja in celo prodrl v drevo. Ko mi je Antonio rekel, naj odprem oči, sem zagledal svetlobno nit, ki se je iztezala iz mojega trebuha.
“Zdaj se odklopi od drevesa in poveži se z najzgodnejšimi spomini. Poskusi priklicati spomine iz rane mladosti, preden si shodil, in poveži nit s tistim otrokom,” je rekel.
Dolgo sem se trudil, morala je miniti kakšna ura. Videl sem, da se Antonia loteva nestrpnost. “Razmišljaš,” je rekel. “Nehaj misliti. Napravi že.”
In tedaj mi je uspelo. Začutil sem kožo tistega fantka, prav kakor sem začutil lubje drevesa. Okusil sem, kar je okušal, in zaznal, kako velik se mu zdi svet. Vsi čuti so mi delovali in bili so skoraj preobremenjeni.
Antonio mi je velel, naj sledim svetlobni niti, naj spremljam svetlobno vrvico in dopustim podobam in občutkom, da me preplavijo. Predstavljal sem si, da hodim vzdolž tiste vrvice, kot da hodim po stezi, in priplavale so podobe iz otroštva in mladostništva, na katere že desetletja nisem pomislil: kostum za noč čarovnic, v katerega so me oblekli starši, ko mi je bilo pet let, zaljubljenost v učiteljico v tretjem razredu, čas, ko je umrl naš pes. Najbolj nenavadno je bilo, da nisem videl le podob, ampak so me preplavljala tudi čustva. Videl sem vsak boleč in radosten trenutek svojega življenja. Nato me je Antonio potrepljal po ramenu.
“Naslednjič,” je rekel, “se bova povezala s teboj, kakršen boš čez deset tisoč let.”
