Psihiatrija ni lahka specializacija. Zahteva veliko potrpežljivosti in razumevanja, povezana je s številnimi razočaranji. Psihiatri so pogosto obupani zaradi bolnikov, ki vztrajajo pri destruktivnem načinu življenja in zavračajo dobre nasvete, ki bi lahko spremenili njihov odnos do življenja.
Toda to ni knjiga o težavah psihiatrov. Brali boste o tem, zakaj psihiatrija ne daje bolnikom tistega, kar ti potrebujejo, in kakšne so posledice, ko se pri zdravljenju osredotočajo na nevarna zdravila, katerih koristi so vprašljive.
Večina bolnikov se na zdravila, ki so jim bila predpisana, ne odziva, razočaranje psihiatrov, ko ne vidijo napredka, pa žal pogosto vodi zgolj v predpisovanje vedno novih zdravil ali pa povečevanje odmerkov, kar pomeni še večjo škodo za bolnika.
»Antidepresivi ubijajo, trdi danski znanstvenik prof. dr. Peter C. Gøtzsche, ki svojo znanstveno in publicistično kariero že nekaj desetletij posveča boju proti koruptivnim povezavam med farmacevtsko industrijo in vodilnimi ljudmi v svetovnih zdravstvenih sistemih.
V prihodnjem letu bosta izšli dve knjigi profesorja dr. Gøtzscheja: Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje, ki je že v pripravi in bo izšla v prvih mesecih 2018, nato pa še knjiga ‘Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal: kako so velike farmacevtske korporacije skorumpirale zdravstvo.’Ključna ugotovitev dr. Gøtzscheja je, da antidepresivi ne zdravijo depresije, pač pa zelo pogosto pri bolnikih povzročajo odvisnost, motnje v spolnosti in samomorilnost.
V starostni skupini nad 65 let v razvitih državah so antidepresivi tretji največji vzrok smrtnosti, takoj za obolenji srca in rakom. Razen tega pa tudi ni depresija prav vse, čemur takšno etiketo nalepijo psihiatri.
Pogosto gre pri ‘bolnikih’ za sicer povsem zdrave ljudi, ki imajo v določenem trenutku izraziteje izražene simptome utrujenosti, izčrpanosti, vsakdanjega stresa. Vendar pa, kot opozarja Gøtzsche, psihiatrične diagnoze pogosto delujejo kot samouresničujoče prerokbe; pri pacientu, ki dobi diagnozo mentalne motnje, se lahko bolezen sčasoma dejansko razvije, še zlasti, če oseba brezrezervno zaupa svojemu zdravniku.
V nadaljevanju, med pripravami slovenskega prevoda Gøtzschejvega dela, bom tule občasno objavljal zanimivejše odlomke iz knjige, kar bo v prihodnje postala stalna praksa tudi pri drugih novih izdajah. Za začetek spodaj ponujam del uvoda.«
– Andrej Poznič
»Psihiatričnim oligarhom smo dovolili, da so začeli zdraviti normalnost – celo pri šolskih in predšolskih otrocih … Res noro, prepovedano je pretepanje otrok, dovoljeno pa nam je uničevati njihove možgane. Psihiatrična zdravila so postala sodobna različica palice za kaznovanje neposlušnih. To je ostudna zloraba že tako popolnoma zgrešenega modela zdravljenja in resna kršitev otrokovih pravic.«
– Dr. Peter C. Gotzsche, avtor knjige Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal
»Prepričan sem, da večina ljudi ne bi nikoli vzela psihiatričnih zdravil, če bi vedeli, kako škodljiva so, prav tako pa verjamem, da jih večina zdravnikov ne bi več predpisovala, če bi se vsaj megleno zavedali njihove nevarnosti. Popolnoma je treba prepovedati predpisovanje psihiatričnih zdravil za otroke, tako kot je prepovedano otroke fizično in spolno zlorabljati.«
– Dr. Peter Breggin, psihiater, avtor knjige Medication Madness
Psihiatrija temelji na napačnih, pomanjkljivih in izkrivljenih izhodiščih. Namesto znanosti o norosti smo dobili noro znanost.
– Kim, Gomory in Cohen, avtorji knjige Mad Science
PETER C. GOTZSCHE je danski specialist interne medicine, raziskovalec in eden od soustanoviteljev globalne raziskovalne organizacije The Cochrane Collaborati – on, ki je nastala zaradi zavedanja kritičnih znanstvenikov o globoki krizi raziskav in preizkušanja učinkovitosti in varnosti zdravil.
Ko patentna zaščita preteče, spremenijo sestavo, ime, kar koli, in kolo sreče se vrti naprej. Vodilni psihiatri, sivi hrbti jih imenuje Gotzsche, si izmišljajo vedno nove psihiatrične diagnoze in tako ohlapna merila zanje, da zdravniki tudi popolnoma zdravim in nor – malno delujočim ljudem zlahka pripišejo vsaj eno, če ne kar več duševnih motenj hkrati.
Raziskave so metodološko slabe, pristranske, rezultati prikrojeni željam naročnika, negativni izsledki praviloma obtičijo v predalih. Regulatorji trga, javne agencije za zdravila, ki naj bi varovale javno zdravje, spuščajo na trg pripravke, ki bi prej sodili na sezname prepovedanih narkotikov.
Psihoterapije kot da ni več, zdravila so postala že skorajda edina obli – ka psihiatričnega zdravljenja, zdravniki jih predpisujejo ‘čez palec’, že po nekaj minutah ob prvem obisku bolnika, zelo pogosto za nedovoljeno rabo, za indikacije, ki jih agencije niso potrdile. Posebna tarča so otroci.
ADHD, motnja pozorno – sti s hiperaktivnostjo, je postala grožnja, s katero učitelji krotijo učence in vzpostavljajo red v učilnicah. Samo zato, ker so otroci pač – otroci.
O škodljivih, pogosto usodnih učinkih zdravil (ki jih neupravičeno imenujemo ‘stranski učinki’, saj so pogosto edina resnična posledica jemanja teh zdravil) molčimo – ne le stroka, v kolektivnem organiziranem zanikanju dejstev sodelujemo kot družba.
Za vsem tem seveda stojijo fantastični dobički farmacevtskih korporacij – nobene tožbe, niti več milijardni odškodninski zahtevki, jih ne zamajejo. Laži, znanstveni ponaredki, grožnje, podkupnine, vse to je sestavni del njihovega poslovnega modela. V psihiatriji, pravi Gotzsche, ne bo zaleglo nič, kar je manj od revolucije.
