Zgodbe in prakse svetlobnega bojevnika
Zgodbe, sanje in starodavni obredi, nanizani v knjigi Srce šamana, vodijo na potovanje v sveti svet amazonskih šamanov, katerih izkustva, modrost in nauki izhajajo iz brezčasnih videnj.
V svoji najnovejši knjigi nas Alberto Villoldo prebuja iz dremeža, v katerem živimo, saj nas vabi, naj sanjamo budni. Osredotoča se na svete sanje, efemerno, vendar mogočno vizijo, ki ima moč, da nas vodi k smislu našega bivanja na zemlji in nam razodeva naše mesto v vesolju.
Spodbuja nas, naj stopimo na pot svetlobnega bojevnika in prekinemo troje mor, povezanih z varnostjo, smrtnostjo in brezpogojno ljubeznijo, katerih ujetniki smo, in budni prisanjamo boljši in lepši svet.
O avtorju
Alberto Villoldo je psiholog in medicinski antropolog, poleg tega pa je izučen v zdravilnih veščinah amazonskih in andskih šamanov. Vodi Šolo o svetlobnem telesu in Središče za energijsko medicino v Čilu. Med njegovimi številnimi uspešnicami so tudi Shaman, Healer, Sage, The Four Insights, Courageous Dreaming in Power Up Your Brain.
Odlomek
Nikoli več ne boste to, kar ste v tem trenutku. Na koncu življenja se bo vaše svetlobno telo ločilo od fizične oblike in se lotilo ogledovanja zgodb iz vaše preteklosti. Poklicali boste ljudi, ki ste jih ljubili, in tiste, ki so vas prizadeli, da bi se poslovili, odpustili, poskusili povedati, da jih imate radi in jim odpuščate.
Pomembno je dodati, da je v stanju polja zelo težko izraziti ljubezen ali odpustiti. Veliko bolje je izreči te stvari, dokler imate fizično telo, potem ko odvržete svoje zgodbe in preoblikujete sanje o trajnosti. Zgodbe, ki jih ne boste odvrgli in se jih rešili za časa življenja, vas bodo preganjale po smrti. Zato je tako pomembno preoblikovati celotne sanje o varnosti. Šele tedaj boste prepoznali, da niste nobena tistih zgodb in da nobena grozljivih zgodb iz vašega življenja ni pustila sledu v vas, kajti čeprav so bile stvarne, niso bile resnične. Ko boste naslednjič naložili na ogenj, opazujte, kako plameni osvobajajo snope sončne svetlobe, ki so se ovili okoli debla, medtem ko se je zemlja vrtela okoli sonca. Ko umiramo, podobno osvobajamo svojo svetlobo. Naše fizično telo, pepel, se vrne zemlji. Naša svetloba se nadaljuje.
Naj bom povsem jasen – ne moremo reči, da imamo svetlobno telo. Ravno nasprotno je. Naše svetlobno telo ima fizično telo, ki ga naseljuje na tem planetu za kratek čas. »Jaz sem« se nadaljuje. Ne kot lastnosti, značilnosti, dosežki, temveč kot esenca. Kot svetlobno jajce, osma čakra, prosta in brez vseh odtisov, ki prisilno vodijo v novo rojstvo in življenje, obteženo s tragičnimi zgodbami ljubezni, izgube in obupa. Počakajte trenutek. Mar to ne zveni natančno tako kot zgodba, ki so jo konkvistadorji prodali Indijancem? Ne zveni natančno tako kot
krščanska nebesa? Ja in ne. Prvič, krščanska nebesa niso bila dostopna Indijancem, saj je v srednjem veku vladalo prepričanje, da ne Indijanci ne ženske nimajo duše. Pridiganje Indijancem je veljalo za nekakšen šport, saj potrebuješ dušo, da bi lahko bil odrešen. Mimogrede, to je tudi izgovor, s katerim so Indijance gnali, da so garali na poljih kot živali, kajti prav kakor živali naj ne bi imeli duše. Drugič, krščanska nebesa so bila zaprta za nekristjane. Tretjič, odprla naj bi se šele na koncu časov na dan poslednje sodbe.
