Knjiga je namenjena vsem, ki poučujejo, ki so del izobraževalnega sistema in ki so kakor koli soudeleženi pri vzgoji tistih, ki bodo odločali o naši prihodnosti in prihodnosti našega planeta – otrok. Je poklon učiteljem in staršem, ki vzgajajo, vodijo in učijo iz srca, z globokim razumevanjem, sočutjem in sprejemanjem edinstvenosti vsakega otroka.
Knjiga je posvečena tudi tistim pogumnim dušam, ki se nam bodo pridružili na poti, kjer ni žrtev in krivcev, kjer smo vsi le ljudje s svojimi lastnimi izbirami in odločitvami.
Mehka vezava, 15,5 x 21,5 cm, 204 strani.
O KNJIGI SO DEJALI:
“Vsakdo, ki se za to trudi, lahko povzroči, da bomo kot družba vsaj korak bliže k tej deželi, kjer bo šola po meri otrok ponujala zavetje, v katerem bodo učitelji, učenci in njihovi starši bolj zadovoljni, mirni, uspešnejši in srečni.” – Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu
“Ko kot učitelji spoznamo, da smo sami oblikovalci svojega življenja, klime v svojem razredu in postane naša učilnica pokazatelj našega notranjega ravnovesja, zdravja in zadovoljstva, se premaknemo na pot reševanja svojih lastnih omejitev in izzivov. Postanemo tisti, ki zagotovo ve, da bodo njegovi učenci vzcveteli, če bo sam kot učitelj naše pot najprej do sebe in nato do njih.” – Petra in Uroš Dobnikar, avtorja knjige Šola Luči
NEKAJ MISLI IZ KNJIGE:
- Čeprav živimo v eni najbolj razvitih družb, kjer nam na stotine naprav in pripomočkov olajšuje vsakdanja opravila, se zdi, da ne živimo kaj bolj lahkotno, radostno in sproščeno kot generacije pred nami, ki vsega tega udobja niso poznale. Celo nasprotno: tesnoba, stres in obremenjenost niso več prihranjeni niti našim najmlajšim.
- Korenine vsake družbe, države, sveta smo mi. Ko bo prebujenih ljudi več kot tistih, ki živijo na avtopilotu, bomo priča čudežem. Čudežem, ki si jih v sebi vsi močno želimo, saj smo vsi le – čuteči ljudje.
- Vzajemno spoštovanje dela čudeže. Jaz cenim njih, njihovo delo, pozornost in trud, oni pa cenijo moje delo, mi prisluhnejo in me upoštevajo kot avtoriteto.
- Mora torej biti učitelj avtoriteta? Da. Sposoben mora biti voditi uro in ohranjati mir. Vendar lahko pri tem izbira načine, kako to doseči. »Stari« načini so že izžeti. Potrebujemo srčne učitelje, ki razumejo, kaj je njihovo poslanstvo in kakšen vpliv imajo na otroke.
- Ko mi kljub vsemu kdaj še spodleti in mi ne uspe ostati mirna, se poskušam ustaviti takoj, ko je to mogoče. Ko se uspem zbrati, se z otroki o tem pogovorim. Prevzamem odgovornost za svoj izbruh in pojasnim: »Ta situacija je bila preveč zame in nisem zdržala. Se opravičujem. Moj cilj in želja sta, da rešujemo zadeve zrelo in v sodelovanju.« Velikokrat spontano sledijo zgledu in znajo tudi oni prevzeti odgovornost – priznati, kje so šli oni s svojim vedenjem čez mejo.
- Mladi izjemno cenijo poštenje in zelo hitro dojamejo, zakaj je treba sprejeti učiteljeva navodila, če mu ta zna razlog ustrezno razložiti.
- Če zahtevamo pozornost preprosto zato, ker si lastimo superiorni naziv, smo se že zapisali porazu. Otroci morda nimajo še toliko znanja kot mi, a izjemno dobro čutijo in zaznavajo.
- Ste se kdaj ujeli, da kričite na otroke, naj ne kričijo? Da jim vsi vznemirjeni ukazujete, naj se umirijo? Jim pridigate, kako morajo biti dosledni, sami pa ne držite obljub in ne izpolnjujete svojih zaobljub? So slišali besede in popravili vedenje ali se le odzivajo na zgled in tako zgolj bijemo bitko z mlinom na veter? Otroci bolj posnemajo, kot poslušajo.
