PARTNERSKA LJUBEZEN IN DRUŽINA
Že desetletja vemo, da je temelj srečne družine srečno partnerstvo. Ko smo pod stresom in se nenehno prepiramo s partnerjem, se to prenese na naš odnos do otrok. Brez dvoma nesporazumi med starši slabo vplivajo na otroke. Ko smo nesrečni in zaskrbljeni, se to pozna na naši vzgoji; postanemo strožji in manj dosledni. Ne gre pa le za vzgojo.
Če v partnerstvu nismo srečni, nismo v čustvenem ravnovesju in se nam je težje odpreti in se uglasiti z našimi otroki – in ko pri njih nismo čustveno navzoči, so prikrajšani za našo spodbudo in vodenje.
Alice mi pripoveduje: »Postajam vse bolj razdražljiva in stroga. Tako sem utrujena od tega, kar doživljava s Tomom, da preprosto nimam energije za otroke. Ko je moj najmlajši jokal, ker ga je bilo strah iti v šolo, sem zavpila nanj. Grozno sem počutim zaradi tega. Začela sem sitnariti, Tom pa se odmika od vseh. To moramo rešiti, zaradi vseh.«
Veliko nesporazumov v zakonu pri otrocih povzroča vedenjske in čustvene težave, vključno z depresijo. Nanje pa ne vplivajo samo nesporazumi. Čustvena distanca med starši pogosto vodi tudi k distanci do otrok.
Psihologinja Melissa Sturge-Apple z Univerze v Rochestru potrjuje, da se to dogaja predvsem med očeti in otroki. Njene raziskave so pokazale, da so moški takrat, ko se odmaknejo od žene, pogosto tudi manj (čustveno) dosegljivi za njune otroke. Če na stvar gledamo pozitivno, smo takrat, ko smo varno povezani s svojim partnerjem, boljši starši, ter otrokom zagotavljamo varno zavetje in trdne temelje.Naši otroci se tako naučijo pozitivnega spopadanja s čustvi in povezovanja z drugimi. Obstaja veliko znanstvenih dokazov, da so varno navezani otroci srečnejši, bolj socializirani in odpornejši v stresnih situacijah. Zamisel, da je za otroka najbolje, če s partnerjem oblikujete ljubeč odnos, ni sentimentalna ideja, temveč znanstveno dejstvo. Toda terapevti so nam leta govorili, da za dobro partnerstvo potrebujemo dobro podlago – to pomeni, da smo imeli varno, ljubeče otroštvo, ali pa da smo s terapijo odpravili posledice ne tako ljubečega otroštva.Po mojih izkušnjah pa je tako, da smo v dobrem zakonu lahko boljši starši, četudi imamo iz otroštva veliko čustvenih težav in nikoli ne gremo na terapijo. Psihologinja Deborah Cohn z Univerze v Virginiji se strinja z mano. Ugotavlja, da so mame, ki v partnerskem odnosu čutijo tesnobo in negotovost glede bližine, s svojimi otroki zmožne biti pozitivne in ljubeče, če so poročene z odzivnimi moškimi, ki jim zagotavljajo varno povezanost. Ko se imamo radi, drug drugemu pomagamo biti dobri starši. Ko ste s partnerjem varno povezani, lahko to izkušnjo predate naprej, in to ne samo svojim otrokom, temveč tudi njihovim bodočim partnerjem.Psiholog Rand Conger in njegovi sodelavci z državne univerze v Iowi so v obdobju štirih let opazovali 193 družin z najstniki in odkrili, da količina topline in podpore med partnerjema ter kakovost njunega starševstva vplivata na to, kako se bodo otroci vedli do ljubezenskih partnerjev pet let pozneje. Otroci bolj toplih in podpornih staršev so bili tudi sami bolj topli in podporni s svojimi partnerji, v odnosih pa so bili srečnejši. Ko imamo partnerja zares radi, našim otrokom in njihovim partnerjem zagotovimo dobre temelje za ljubeč odnos. Boljši odnosi med partnerji niso pomembni samo za nas osebno, temveč tudi za družbo. Boljši odnosi ustvarjajo srečnejše družine. In srečnejše, bolj ljubeče družine gradijo boljše, bolj odzivne skupnosti.
