V svoji novi knjigi se neutrudna in vseprisotna Manca Košir s sladostrastjo loteva medčloveških odnosov ter duhovnih, literarnih, psiholoških, filozofskih, socialnih in drugih tem. To počne z iskrivo pronicljivostjo in intelektualno širino, čustveno iskreno in svetlo, zato jo je Zora A. Jurič v spremni besedi razglasila za plesalko svetlobe, ki nas vabi v divji, mistični ples življenja.
Kolumne, ki so zajete v tej knjigi, so izhajale v obdobju 2009–2010, torej v času, ko so se dodobra zatisnile čeljusti krize, ki je ovila naš planet. V obdobju, ki za marsikoga predstavlja tudi pravo črno noč duha in je hkrati neusmiljeno razkrilo razpoke v družbenem in duhovnem ustroju naše civilizacije, Mancino pisanje predstavlja drobne žarke svetlobe. Široko tematsko pahljačo, ki je zajeta v knjigi, namreč preseva pozitivna energija, saj se tudi Mancine najbolj kritične misli iztečejo v pozitivne zaključke. Idejno prejo, ki drsi skozi njeno zadnjo knjigo, pa najbolje povzame pregovor, ki ga Manca zapiše v sklepu: »Ko se dovolj stemni, lahko vidiš zvezde.« Matic Večko
