Prag raziskuje fascinanten pojav terminalne lucidnosti, kjer se posamezniki na robu smrti nenadoma ponovno zavestno povežejo s svetom.
Knjiga ponuja globok vpogled v skrivnostne trenutke jasnosti in zavedanja pred koncem življenja, ki osupnejo svojce in strokovnjake.
Terminalna lucidnost je sorazmerno pogost, vendar slabo razumljen pojav. Ob koncu življenja številni ljudje – vključno s tistimi, ki so utrpeli možganske poškodbe ali kap oziroma jih je utišala kakšna duševna bolezen ali globoka demenca – doživijo na videz čudežno vrnitev.
Ponovno pridobijo svojo jasnost in energijo, zmožni so se pogovarjati s sorodniki in skrbniki, spominjajo se svojega življenja, pogosto pa je tudi videti, da se zavedajo svoje skorajšnje smrti.
Osupljiv, vpliven in močno ganljiv Prag odpira vrata v eno od najbolj izzivalnih skrivnosti življenja – in smrti.
Iz knjige:
Neki pregovor pravi, da ko umre kak človek, umre neki svet. Nekdo je bil tukaj – čutil je, kdo je, gojil je upanja, želje in ideale, prizadeval si je, uspevalo mu je, bil je ljubljen – z drugimi besedami, imel je vse tisto, kar predstavlja samostojno dostojanstvo človekovega življenja. Obenem veličastno in pogosto; navadno, a vendar izjemno.
Zdaj pa spremenimo prizor. Danes ta oseba leži na smrtni postelji. Njeno dihanje se upočasnjuje, njen utrip slabi, srce ji neredno bije. In potem, zadnji dih. Za to osebo ne bo jutrišnjega dne, ne bo naslednjega tedna, ne bo naslednjega meseca. Življenje se je končalo; osebni svet se je za zmeraj ustavil. Ampak ali sta ta oseba in njen svet, kot pravi pregovor, izginila za vedno? Ali je vse nepreklicno izgubljeno? In ali je s tem zgodbe konec? Ta in številna druga vprašanja bom obravnaval v tej knjigi.
Terminalna lucidnost je strokovni izraz za nepričakovano vrnitev kognitivne jasnosti, samozavedanja, spomina in razumljivega delovanja bolnikov, za katere so domnevali, da so trajno izgubili miselne sposobnosti. Spontane ozdravitve oziroma »vrnitve k staremu predbolezenskemu jazu« ni pričakovati; ni je v učbenikih. Kljub temu se nekateri od teh bolnikov ob uri svoje smrti »čudežno vrnejo«.
Približno zadnjih deset let skušam bolje razumeti, kaj to je. Zbral sem veliko bazo poročil o posameznih primerih, ki še vedno raste. Kljub temu terminalna lucidnost – pravzaprav prav vsak primer – ostaja uganka, ne nazadnje zato, ker se (tako kot obsmrtna izkušnja) dotika nekaterih intimnih in eksistencialnih, celo duhovnih vprašanj o naravi jaza in tem, kako jaz vztraja ali ne na življenjskem popotovanju, vključno z obdobji bolezni, poškodb in nazadnje umiranja.
Kar sledi, je zato zgolj prvo poglavje daljše zgodbe o tem, kar še pride; vendar je zgodba, ki jo je že zdaj vredno povedati in ki, kar je morda še pomembnejše, vsebuje veliko posameznih zgodb, ki jih je vredno slišati.
»Knjiga je odlična. Dr. Batthyány je ustvaril poučen pregled pojava, ki ga zelo dobro poznajo tisti, ki oskrbujejo na smrt bolne in njihove družine. Prag bi moral ugodno vplivati na oskrbo na smrt bolnih.«
– dr. Raymond Moody, avtor knjige Življenje po življenju
»Pritegne te … Ta zanimivi pregled zavesti na meji med življenjem in smrtjo raziskuje naš občutek jaza ter to, kako je naša identiteta povezana z našim telesom in kaj se zgodi, ko so te povezave pretrgane. Prag bo zagotovo postavil pod vprašanje vaše pojmovanje, kdo ste.«
– Bruce Greyson, dr. med.
Prof. dr. Alexander Batthyány je predstojnik raziskovalnega inštituta za teoretično psihologijo in personalistične študije na Univerzi Petra Pazmanyja v Budimpešti in profesor eksistencialne psihoterapije na moskovskem inštitutu za psihoanalizo.
Je predstojnik Inštituta Viktorja Frankla na Dunaju. Je avtor oziroma urednik več kot 15 knjig, vključno s Pragom. Njegova strokovna dela so bila prevedena v 10 jezikov. Na predavanja ga vabijo z vsega sveta.
Batthyány preživlja čas na Dunaju in madžarskem podeželju, kjer z ženo in hčerama razvija alternativno namensko skupnost.
