V že četrti knjigi Adamusa Saint-Germaina z naslovom Spomini Mojstra so globoke plasti modrosti združene v kratkih resničnih zgodbah, katere pripoveduje svojim učencem po vsem svetu.
Prepričana sem, da boste delček sebe našli v prav vsaki zgodbi, ter prepoznali znotraj sebe tako Mojstra kot učenca, ter da vas bodo te preproste in globoke zgodbe navdihnile in vam morda celo spremenile življenje.
Ta knjiga je posvečena Mojstru in učencu,
ki sta znotraj vsakega izmed nas.
Mojster je tisti moder in potrpežljiv notranji glas,
ki je vedno prisoten, vedno sočuten, ampak ga učenec
zaradi hrupa v vsakdanjem življenju pogosto ne sliši.
Mojster je že v nas, je že razsvetljen, doživel je že
Realizacijo in nikoli ni oddaljen več kot en sam dih.
Učenec je zagnan, človek poln dvomov in
obupan iskalec. Učenec ve, da je v življenju več,
ampak ne ve kaj je to, ali kako bi do tja prišel.
Kljub temu učenec hodi naprej po poti.
Žene ga neizprosno iskanje združitve
z globokim notranjim vedenjem, ne glede na to,
kako dolgo traja in kaj vse mora prenesti.
V tej knjigi, kot tudi v življenju,
sta Mojster in učenec enaka.
Odlomek iz zgodbe Delfin:
»Mojster je globoko vdihnil. »Stella,« je dejal, »skrbi te marsikaj, kar se najbrž ne bo zgodilo – pravzaprav
se verjetno ne bo. Mislim, da so ti skrbi pravzaprav všeč. Postale so del tvojega življenja in ne poznaš več ničesar drugega.«
Stella je bila nekaj časa precej razburjena zaradi Mojstra, pravzaprav tako razburjena, da jo je začelo še bolj skrbeti, samo da bi si dokazala,
da to potrebuje. Dopovedovala si je, da je Mojster samo nor starec, ki ni razumel njenih težav in je izrekel nekaj obrabljenih fraz
in klišejev. Ampak čez nekaj tednov je pomislila: »Utrujena sem od bežanja pred nevihtami. Utrujena sem od nenehnih skrbi o naslednji
bolezni ali telesnem problemu. Tako zelo sem utrujena od nenehnih skrbi.« Končno si je priznala, da je zares ujeta v igro. Biti
nenehno v skrbeh je neke vrste odvisnost. In bolj kot odvisnost je bilo vse skupaj opravičilo, da ni zares živela. Pomagalo ji je, ko je
vsak dan videla lesenega delfinčka na nočni omarici. Opominjal jo je, naj živi svobodno, da je to le izkušnja in da se vse uredi.«
