Knjiga Večni odmevi govori o večnem hrepenenju po tem, da bi pripadali. Hrepenenje po pripadanju je zasidrano globoko v vsakem človeku.
Pripadanje pomeni toplino, razumevanje in sprejetost. Kadar pripadamo, to jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega. Če smo odrezani od drugih, slabimo in se obračamo sami vase. Kadar smo osamljeni, lahko zelo hitro postanemo šibki; naše misli izgubijo prožnost in naravno prijaznost; postanemo občutljivi na strah in negativnost.
Glas hrepenenja nam vedno daje občutek, da nekaj manjka. Nikoli nam ne dopušča, da bi se sprijaznili s tem, kar imamo, ali s tem, kje smo. Celo takrat, kadar imamo vse, kar smo si želeli, in so vsi, ki smo si jih želeli, v našem življenju, celo takrat se nam zdi, da nekaj manjka. Tega, kar manjka, ne znamo imenovati. Če bi lahko, bi morda kam šli in to dobili, vendar ne moremo niti začeti. Nekaj, kar je za nas ključnega pomena, se nahaja v neznanem izven našega dosega.
Želja, da bi to pomanjkljivost odpravili, vodi nekatere ljudi stran od resnice in zavetja ljubezni; podajo se na begajoča potovanja, ki se nikoli ne končajo, da bi našli tisto, kar manjka. Drugi to iščejo v kopičenju stvari. Nekatere ljudi pa ta droben glas vodi po poti iskanja božanskega.
Spoznanje, da je nelagodje hrepenenja nekaj naravnega, nas osvobodi, da ne iščemo več začasnih in delnih zadovoljitev. Ko se spoprijateljimo s hrepenenjem, nas ohranja budne, da se zavedamo, zakaj smo tukaj na Zemlji. Zaradi tega je naše življenjsko potovanje bolj intenzivno in nas osvobaja potrebe, da bi se podajali na številna jalova iskanja.
V sodobnem svetu zunanjih podob vlada pomanjkanja duha. Kadar naše hrepenenje otopi, postane občutek pripadanja prazen in hladen; to okrepi občutek osamelosti in oddaljenosti, ki ga dandanes čuti toliko ljudi. Starodavne in večne vrednote človeškega življenja – resnica, enotnost, dobrota, pravičnost, lepota in ljubezen – pričajo o resničnem pripadanju; hkrati pa so skrita namera in sanje človeškega hrepenenja.
John O’Donohue je avtor razprodane knjige Anam cara.
