V VSEH OBDOBJIH POHVALITE NJENE DOSEŽKE
Dekleta v vseh obdobjih potrebujejo starše, da jih spodbujajo v njihovih idejah, mnenjih, napakah, tveganjih, junaških podvigih, uspehih in polomih. Vsak dosežek dekletu nanovo okrepi samozavest in samozaupanje. Pohvale pa ni vreden le sam cilj, temveč tudi napor, pobuda, načrtovanje in znanje, ki ga dekle vloži v dosego cilja. Mnoge stvari, ki se dekletu zdijo kot neuspeh, so zelo pomembna razvojna izkušnja. Samo zelo samozavestni ljudje lahko priznajo: “Največ sem se naučil iz napak in razočaranj.”
Vam tole zveni znano? Kolikokrat ste se zaobljubili, da s svojo hčerjo ne boste ravnali tako, kot so z vami vaši starši, potem pa se zalotite, da počnete prav to? Stare navade je težko opustiti in s svojimi hčerami hitro pademo v merjenje moči, ki smo se mu nameravali za vsako ceno izogniti. Nobenega dvoma ni, kako pomembna je mati v dekletovem življenju. Za nekatere je ljubeča učiteljica, za druge pa stroga opazovalka, v obeh primerih pa se njen vpliv ohrani vse življenje.
Ko hčeram prepovedujemo, da bi bile vihrave, ko jim strižemo peruti, zatiramo njihovo energijo, jih silimo, da se odrečejo same sebi. Zapiramo jim pot do lastnih globin, kjer ležijo njihovi največji zakladi. Hčeram moramo pustiti, da si o nas in o sebi ustvarijo svojo lastno novo vizijo. Takšno, v kateri se bosta srečali njihova duhovnost in psiha. Vse kar smo – vse tiste ljubke, dekliške lastnosti ter vse ostale, s katerimi je včasih težje živeti – so deli naše osebne duševnosti. Naše strasti, silovita čustva, težki občutki in srčna hrepenenja nas počasi potiskajo naprej v smeri lastne usode.
VSAKDO BI SVOJI HČERI RAD PRIKRAJŠAL BOLEČINE, VENDAR TO POGOSTO NE GRE
Življenjske tegobe so neizogiben sestavni del naših najboljših načrtov. Če želimo, da se bo dekle aktivno spopadlo z življenjem, ne pa tožilo nad vsem, ji moramo pokazati, kako se sami soočamo z ovirami.
Tudi če se kasneje v življenju naši hčerki zgodi, da ji razpade zakon, da izgubi službo in podobno, bo to lažje prenesla, če bo njeno življenje imelo svoj smisel. Če bo znala travmatične dogodke sprejemati odprto, bo tudi v jezi, besu, žalosti, stresu in trpljenju našla svoj pomen. Naučiti jo moramo poiskati pomen in sporočilo njene izkušnje.
KAJ POTREBUJE NAŠE DEKLE, da bi živelo polno in srečno življenje? Ji bo matematika pomagala uresničiti njene sanjet? Siliti dekle k napredku na področjih, ki je ne zanimajo, nima nič skupnega z razvijanjem zmožnosti. Če jo silimo v nekaj, kar nikoli ne bo postala, jo bomo zgolj potisnili v uporništvo. Če matematiko sovraži in jo naravni talenti usmerjajo na druga pota, ji pomagajmo, da bo opravila nujne matematične naloge in zadostila potrebam v šoli. Kasneje v življenju si bo morda najela svetovalca, da bo urejal njene davčne zadeve, za domačo blagajno pa bo bržkone »pooblastila« svojo boljšo polovico. Tudi na ta način bo poskrbela za vse, kar je treba, se pravi, da smo jo naučili, kako reševati probleme.
VLOGA OČETA
Očetje, ki so v hčerino življenje vključeni od začetka, z dekletom navežejo tesne in trajne povezave. Če je njun odnos odkrit, bo dekle veliko pridobilo. Oče bo na hčer prenašal svojo modrost in izkušnje.
Še posebej dekle potrebuje očetovo podporo in bližino v obdobju nastopa menstruacije. Najhujša napaka, ki jo oče lahko naredi je, da se takrat umakne, ker ne ve kako ravnati in se odzivati na njeno seksualno dozorevanje. Oče je njen prvi moški, je njeno varno pristanišče, kjer si lahko oddahne in zajame sapo. Zato
neizmerno potrebuje njegovo potrditev in ljubezen za vse njene spremembe. Oče mora nekako najti način, da hčeri pove: »Postala si mlada ženska, zelo sem ponosen. Uživam v tvoji bližini in vso mojo podporo imaš.” Moški način bivanja je dekletu v času pubertete še posebej vznemirljiv. Če očetu odnos s hčerjo spodleti, mu ta kasneje zelo zameri, ker se je umaknil ravno v času, ko ga je najbolj potrebovala.
VLOGA MATERE
Hči se najpogosteje identificira z materjo. Znotraj tega odnosa pa hči mora oblikovati svoj jaz. Razviti mora pogum, da najde lastno pot. Matere lahko hčeram hitro privzgojijo molčanje in žensko poslušnost, lahko pa jih spodbudijo, da znajo reči »NE!«, se postaviti za svoje pravice in ugovarjati krivicam ter se glasno upreti nasilju. In še nekaj: če je potrebno, pomirite se z lastno materjo! Mnoge ženske živimo v senci nesporazumov z lastno materjo. S hčerami želimo stvari urejati drugače, toda na koncu ugotovimo, da jih obravnavamo enako, kot so nas obravnavale matere. Le razčiščen odnos z materjo odpre prostor za bolj kakovostne odnose s hčerjo.
KAZNOVANJE
Ko otroka kaznujemo, ga odvrnemo od tega, da bi se zamislil nad seboj. So ljudje, ki pravijo: »Toda če ga ne kaznuješ, bo mislil, da lahko počne karkoli, tudi ubija.« Resnica je nasprotna. Ko je otrok kaznovan je njegov položaj enostaven. Prepričan je, da je svoje poplačal in je očiščen krivde. Svoje neprimerno vedenje lahko ponovi. Kaj pravzaprav želimo doseči? Radi bi, da se ozre vase, da začuti nelagodje, izpraša svojo vest in začne prevzemati odgovornost za svoje življenje.
OGRADE V DRUŽINI Z ENIM SAMIM STARŠEM
V taki družini so težave podobne, le da je vse breme na ramenih enega starša in navadno se v taki družini spopadajo se še z dodatnimi zapleti. Zato si samski starši zapomnite – ne obotavljajte se, prosite za pomoč. Če sami ne zmorete vsega, morate prositi za pomoč. Prošnje bodo morda še najtežja naloga od vseh, ki vas čakajo, toda če tega ne morete narediti zase, naredite to zaradi otroka.
STARŠI SE MORAJO UKVARJATI TUDI SAMI S SEBOJ
Ob vsem kar prinaša s seboj starševstvo, smo se prisiljeni ukvarjati tudi s svojimi lastnimi omejitvami in slabostmi. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, potrebujejo pa starše, ki s svojim ravnanjem kažejo, da želijo narediti najboljše. Sproščanje jeze na otroku nam prinaša kratkotrajno zadoščenje, ki pa ni vredno slabega občutka, ki temu sledi. Zato že iz povsem praktičnih razlogov raje iščimo druge načine sproščanja jeze.
VPLIV TELEVIZIJE IN OSTALIH MEDIJEV NIKAKOR NI NEPOMEMBEN
Omejite gledanje televizije na najmanjšo možno mero. Če je televizija najbolj priljubljen medij vaše hčere, se prepričajte, česa jo uči. Programi, kot so MTV in pa mnogi filmi, so do deklet pogosto nasilni in izkoriščevalski. Dekletom sporočajo, da so odnosi z moškimi predvsem spolni, kot da drugi elementi odnosa ne obstajajo. Ker v mnogih družinah televizija povezuje družinske člane, ti ponavadi vprašajo: »Kaj pa naj potem počnemo?«
Dajemo vam nekaj predlogov:
– naučite se umetnosti pripovedovanja zgodbic
– naučite se skupnega igranja
– berite naglas
– kuhajte skupaj
SPOLNOST – NEKAJ PREDLOGOV, KAKO RAVNATI:
– bodite dovzetni za vprašanja o spolnosti. Tako bo vedela, da se lahko s kakršnimkoli vprašanjem obrne na vas
– odgovarjajte tankočutno in natančno, uporabljajte primerne izraze za dele telesa, kot so prsi in vagina
– vprašanja o spolnosti naj bodo sestavni del vsakodnevnih pogovorov, ne pa samo za izjemne priložnosti
– učite hčer, da je gospodarica svojega telesa, da je telo njena stvar in da lahko zavrne vsak dotik, ki je zanjo neprijeten
– o osebnih zadevah sledite njeni pobudi. Spoštujte njeno potrebo, če želi imeti zaprta vrata svoje sobe, če se pred družinskimi člani ne želi pojavljati slečena, če želi biti sama v kopalnici in podobno
– prisluhnite njenim »NE!« in jih spoštujte. Ko nam še majhna reče svoj »NE!«, se uči, kako bo rekla »NE!« takrat, ko bo najbolj potrebno – ko ji bodo vsiljevali mamila, prezgodnje spolne odnose, cigarete, nasilje, alkohol in druge skušnjave, ki jo čakajo v življenju.
STROKOVNA OCENA Marje Strojin, univ.dipl.psih.
Mnogi starši se v družbi skrajne individualiziranosti težko znajdejo pri vzgoji svojih otrok. Trdnih povezanih skupin (družina) in rodovnih kultur skoraj ni več in tako tudi ni več obveznih modelov, ki utesnjujejo in varujejo obenem.
Pomešali smo osnovne pojme kot npr. enakovrednost spolov z enakostjo.
Oblikovali smo kulturo, ki je do dečkov še manj prijazna kot do deklic. V zahodni civilizaciji postaja problem šolskega neupeha in vedenjskih težav pri fantih čedalje bolj izrazit, čeprav je zahodna kultura – vsaj navidezno – bolj po meri deklic, gre to predvsem na račun njihovega prilagajanja do takšne mere, da so prisiljene zatajiti prenekatero od svojih življenjsko pomembnih potreb.
Kako pomagati dečkom in deklicam, da odrastejo v zdrave in uspešne ljudi?
Avtorja knjige pomagata s svojima publikacijama VZGOJA SINOV in VZGOJA HČERA staršem razmišljati o teh problemih, najti prave pristope, ki bodo v korist staršem, predvsem pa otrokom.
Zlasti VZGOJA HČERA zahteva poglobljeno razmišljanje o položaju in vlogi ženske v današnjem času z željo, da bi starši spregledali stereotipe, ki jih ponujajo posamezniki (starši tudi preko svojih izkušenj) in mediji.
Staršem, zlasti očetom, bi bilo smotrno predstaviti v skupinskih oblikah (npr. šola za starše ali šola za očete) poglavja iz publikacij.
Prepričana sem, da obe knjigi nudita obilo snovi za predavanja, delavnice in individualne pogovore s starši. Vsekakor sta kvaliteten prispevek k boljšemu razumevanju deklic in dečkov.
