Drevesa so pesmi, ki jih zemlja piše nebu«, je zapisal libanonski pesnik, pisatelj in slikar Gibran Khalil Gibran. Sadna drevesa, v vseh arhaičnih kulturah posvečena bogovom plodnosti, lepote, mladosti in modrosti, so spomladi kot neveste, jeseni pa kot radodarne matere. Miti in legende jim pripisujejo božansko naravo, pesniki jih opevajo v svojih čudovitih pesmih, slikarji jih upodabljajo na svojih prelepih slikah, sodobna znanost pa v njih odkriva neprecenljiv vir zdravilnih sestavin.
Naši predniki so znali opazovati svet okrog sebe in v drevesih prepoznavati zdravilne učinke, ki so si jih razlagali s čarobnimi lastnostmi in s povezavo z bogovi. Iz izkustva so vedeli, da je narava najboljša učiteljica in tudi najboljša zdravilka. Ravna se po kozmičnih zakonih in jih prenaša v svoje stvaritve. Sadna drevesa so bila vedno tesno povezana s človekovim življenjem. Včasih je bil celo običaj, da so ob rojstvu otroka posadili sadno drevo, kar naj bi otroku prinašalo zdravje, srečo in blaginjo.
