Kitajske narodne pripovedke

Izbor in prevod je delo našega velikega pedagoga in književnika Frana Erjavca. Pravljice je prevajal v osemdesetih let 19. stol. in jih objavljal v slovenskih revijah.

Vse modrosti človeštva je danes mogoče najti menda le še v ljudskih pravljicah. Ljudske pravljice so namreč skorajda edini necenzurirani del starodavnega izročila, ki si ga je vsako ljudstvo dolga tisočletja neovirano predajalo iz roda v rod. Pripovedovali so si jih zvečer doma, dom pa je že od nekdaj edini kraj, kjer je človek prost družbenega nadzora in s tem tudi prisile in cenzure.



Obenem ljudske pravljice praviloma pripovedujejo o oddaljeni preteklosti, ko je bil svet po eni plati enak današnjemu – kraljične imajo krvavordeče ustnice danes in tudi v pravljicah, čeprav v pravljicah kraljične nimajo šminke, enako so v pravljicah reveži veliki siromaki, kot so danes, in tudi nos so razen izjemoma junaki pravljic imeli na sredi obraza, kot je še zdaj v navadi. Po drugi plati pa se svet, ki ga tkejo pravljice, povsem razlikuje od resničnosti, saj v pravljicah vlada pravica, kot tudi beseda pravljica v sebi skriva besedo pravica, v pravljicah vedno zmaga poštenje, ponižnost pa na koncu doživi počastitev, medtem ko napuh in objestnost propadeta. Ne le modrost, tudi pravico je mogoče najti le še v pravljicah!