“Končno poznamo skrivnost Šambhale. Zdaj lahko počnemo to, kar počno v Šambhali. Ti si namreč ogledujejo zunanji svet, iščejo ključne okoliščine, nato pa posredujejo; pa ne le z močjo svojih molilnih polj, marveč tudi z močjo kraljestva angelov. Vloga angelov je namreč ravno ta, da dajejo moč.”“Ne razumem,” sem rekel. “Zakaj pa ni delovalo takrat, ko smo poskušali ustaviti Changa, preden smo stopili skozi okno?”“Takrat nisem poznal zadnjega koraka,” je rekel Taši. “Dokler se nisem pogovoril z Nathalie, nisem dojel, kaj počnejo tisti v templjih. Dvigali smo Changa, kar je bilo nujno, nismo pa znali odpreti poti angelskim silam, da bi se lahko spustile v našo energijo in posredovale. Ni namreč dovolj, da angele prepoznamo, ampak jim moramo na tej energijski ravni tudi prepustiti moč, da delujejo. In to moramo početi povsem zavestno. Prositi jih moramo, naj pridejo.”Taši je utihnil zamišljeno zroč proti obzorju, in njegov obraz se je razlezel v nasmeh.“Kaj pa je Taši,” sem vprašal.
“Ani in drugi iz Šambhale,” je odvrnil. “Povezujejo se z nami. Čutim jih.”Prosil nas je za posluh. “Še nekaj lahko storimo. Angele lahko pooblastimo, da varujejo to dolino.”Sledili smo Nathalie, ki nas je vodila pri odpiranju posebnega polja, ki naj bi se z vrha gozdnatih grebenov razlilo po vsej dolini, in pri pooblaščanju angelov, da bi nas varovali.“Na vsakem grebenu si predstavljajte angela,” je dejala.
“Šambhala je bila vedno varovana. Tudi mi smo lahko.”Govorila sta o otrocih, ki so prišli skozi Šambhalo, in o tem, da se morajo prebuditi, kjerkoli že so. Povedala sta nam, da so otroci, ki ta trenutek prihajajo na svet, močnejši kot kadarkoli. Večji so, močnejši in obdarjeni z drugačnim, boljšim razumom.“Težava je le ena. Moč njihovih pričakovanj je sicer precej večja, vendar se še niso naučili povsem nadzorovati vpliva svojih misli. Lahko pa spoznajo, kako delujejo polja molitve. In pri tem jim mi lahko pomagamo.”Gledala sva duhovnike, ki so se bližali Billovi hiši. Sledila sta jima Nathalie in Taši, še vedno zatopljena v pogovor. Za hip me je prešinil dvom. Kljub vsemu kar sem videl, še vedno nisem povsem verjel, da lahko ljudje pooblaščajo angele.“Kaj res misliš, da lahko pozovemo angele, naj pomagajo nam in drugim?” sem vprašal Wila. “Nam je res dana tolikšna moč?”Več v knjigi Skrivnost Šambhale >>
“Ani in drugi iz Šambhale,” je odvrnil. “Povezujejo se z nami. Čutim jih.”Prosil nas je za posluh. “Še nekaj lahko storimo. Angele lahko pooblastimo, da varujejo to dolino.”Sledili smo Nathalie, ki nas je vodila pri odpiranju posebnega polja, ki naj bi se z vrha gozdnatih grebenov razlilo po vsej dolini, in pri pooblaščanju angelov, da bi nas varovali.“Na vsakem grebenu si predstavljajte angela,” je dejala.
“Šambhala je bila vedno varovana. Tudi mi smo lahko.”Govorila sta o otrocih, ki so prišli skozi Šambhalo, in o tem, da se morajo prebuditi, kjerkoli že so. Povedala sta nam, da so otroci, ki ta trenutek prihajajo na svet, močnejši kot kadarkoli. Večji so, močnejši in obdarjeni z drugačnim, boljšim razumom.“Težava je le ena. Moč njihovih pričakovanj je sicer precej večja, vendar se še niso naučili povsem nadzorovati vpliva svojih misli. Lahko pa spoznajo, kako delujejo polja molitve. In pri tem jim mi lahko pomagamo.”Gledala sva duhovnike, ki so se bližali Billovi hiši. Sledila sta jima Nathalie in Taši, še vedno zatopljena v pogovor. Za hip me je prešinil dvom. Kljub vsemu kar sem videl, še vedno nisem povsem verjel, da lahko ljudje pooblaščajo angele.“Kaj res misliš, da lahko pozovemo angele, naj pomagajo nam in drugim?” sem vprašal Wila. “Nam je res dana tolikšna moč?”Več v knjigi Skrivnost Šambhale >>
