V resnici rastline ves čas opazujejo svoje okolje. Vidijo, ali se jim približujete. Če stojite nad njimi, to vedo. Vedo celo, ali nosite modro ali rdečo srajco. Vedo, če ste prepleskali svoj dom ali če ste njihove lončke prestavili z ene strani dnevne sobe na drugo.
Seveda rastline ne »vidijo« v podobah kakor vi ali jaz. Rastline ne morejo razlikovati med rahlo plešastim moškim srednjih let z očali in nasmejano deklico z rjavimi kodri. Vendar vidijo svetlobo na mnogo načinov in barve, ki si jih lahko mi samo predstavljamo. Rastline vedo, ali je zelo malo svetlobe, kot na primer od sveče, ali je sredina dneva ali pa bo sonce vsak trenutek zašlo za obzorjem. Vedo, ali svetloba prihaja z leve, desne ali od zgoraj. Vedo, ali je druga rastlina zrasla čeznje in jim zastira svetlobo. In vedo, kako dolgo so prižgane luči.
Vemo, da rastline oddajajo vonj, ki privlači živali in ljudi, vendar tudi rastline vohajo, zaznavajo svoje vonje in vonje sosednjih rastlin. Vedo, kdaj so njihovi plodovi zreli, kdaj so njihovo sosedo porezale vrtnarjeve škarje ali kdaj jo žre požrešen hrošč; vse to zavohajo. Nekatere rastline lahko celo razlikujejo med vonjem paradižnika in vonjem pšenice. Ampak rastline tudi okušajo. Pa tipajo in slišijo. Celo vedo, kje so. Kaj vse si zapomnijo rastline …? In vse to piše v tej knjigi.
