Prepričanje, da bodo izkušnje avtorja dobrodošle za slovenskega bralca, ki ga to področje zanima, predvsem pa starše Gesiju podobnih otrok, je bila motivacija lotiti se tega prevoda izredno visoka. Saj gre za vsebino, ki bo po vsej verjetnosti dobrodošla vsem tistim staršem, ki jim je »sojeno« živeti s tovrstnimi otroki, strokovnjakom s tega področja ter drugim intelektualnim radovednežem, ki jih ta problematika zanima.
Na vprašanje, ki ga avtor te knjige v hudi stiski postavi svoji prijateljici pisateljici Shpresi Vreto »Kaj sem naredil, da sem si zaslužil takšno kazen, kazen, ki je ne bi privoščil niti svojim sovražnikom?«, dobi naslednji odgovor:
»Bog se je odločil, da je Gesi prišel na ta svet. Oziral se je po ljudeh in dejal: »Komu naj zaupam tega otroka? Temu pijancu tukaj? Ne, on ga bo pustil lačnega, golega, zlorabil ga bo, tako kakor zlorablja druge otroke in njihovo mamo. Temu kradljivcu, onemu zločincu, tistemu norcu? Ne, ne in ne, saj se bo otrok slabo razvijal, z veliko materialnih in duhovnih pomanjkljivosti, z občutkom sramu in krivde pred družbo, mogoče bo tudi sam postal tak kot oče. Torej, komu naj ga zaupam? Še enkrat je pogledal naokoli in zagledal je tebe. Dolgo je razmišljal ter se odločil: dal ga je tebi, podaril ti ga je in zaupal ti je otroka, to lepo zvezdo, vendar z avtizmom. In to je bila tvoja sreča, ko se je rodil Gesi. Edmond, zdaj je to tvoja dolžnost …«
In dolžnost vseh staršev avtističnih otrok …