Zakaj ne bi znotraj psihologije ohranili tistega, kar smo nekoč imenovali božja previdnost, da nekaj nevidnega bdi nad nami in nas čuva?
Otroci predstavljajo najboljši dokaz za psihologijo božje previdnosti. Ne mislim na čudeže, ki presegajo božjo previdnost, tiste osupljive zgodbe o otrocih, ki padejo z visokih polic, ne da bi se poškodovali, ali preživijo pokopani pod potresnimi ruševinami. Bolj mislim na dolgočasne čudeže, v katerih se pojavi znamenje značaja. Nenadoma in kot strela z jasnega otrok pokaže, kdo je in kaj mora delati.Motene zaznave in togo okolje pogosto zadušijo te vzgibe usode, tako da se klic pojavi v nešteto simptomih težavnih, samouničevalnih, hiperaktivnih otrok, nagnjenih k nesrečam – besede, ki so jih iznašli odrasli, da bi branili svoje napačno razumevanje.Teorija želoda ponuja povsem nov pogled na otroške motnje, bolj z vidika klica kot vzrokov in bolj z vidika intuitivnih spoznanj kot vplivov iz preteklosti.Glede otrok in njihove psihologije si želim, da bi spregledali uveljavljena merila (in zamaskirano sovraštvo znotraj njih). Dobro bi bilo, ko bi si v duhu predstavljali, da je tisto, kar otroci preživljajo, povezano z iskanjem kraja za njihov posebni klic. Trudijo se živeti dve življenji istočasno, tisto, s katerim so se rodili, in ono, v katero so se rodili med ljudi, ki jih obdajajo. Celotna podoba usode je stlačena v drobcen želod, seme ogromnega hrasta na drobnih ramenih. Njegov klic je glasen in vztrajen in enako zahteven kot sleherni karajoči glas iz okolice. Izraža se v izbruhih jeze in trmoglavosti, v plašnosti in umikanju, navideznem kljubovanju našemu svetu, ki so mogoče zaščita sveta, iz katerega in s katerim prihaja.Ta knjiga brani otroke. Daje teoretične temelje za razumevanje njihovega življenja, temelje, ki izhajajo iz mitov, filozofije, drugih kultur in domišljije. Poskuša osmisliti njihove motnje, preden bi jih opremila z ustreznimi nalepkami in odposlala otroke na terapijo. Brez teorije, ki podpira otroka od samega začetka, in brez mitologije, ki slehernega otroka poveže z nečim pred njegovim rojstvom, stopi otrok v svet le kot proizvod – naključen ali načrtovan, a brez svoje avtentičnosti. Tudi njegove motnje mogoče niso avtentične, saj ne stopi v svet iz lastnih razlogov, z lastnim načrtom in pod vodstvom genija.
Teorija želoda ponuja psihologijo otroštva
Potrjuje otrokovo prirojeno enkratnost in usodo, kar predvsem pomeni, da klinični podatki o motnji nekako pripadajo tej enkratnosti in usodi. Psihopatologije so enako avtentične, kot je otrok sam, in niso drugotne, odvisne od okoliščin. Sodijo k otroku, celo dane so mu in so del njegovega daru. To pomeni, da je vsak otrok nadarjen otrok, poln najrazličnejših podatkov in svojskih darov, ki se tudi razodevajo na svojski način, pogosto z neprilagojenostjo in povzročajo trpljenje.Knjiga torej govori o otrocih in ponuja drugačen pogled nanje, vstop v njihovo domišljijo in drugačen pristop do motenj, v katerih gre odkriti, kam jih daimon usmerja in kaj utegne želeti njihova usoda.
