Duhovnost

Zdravilo duha

ODLOMEK iz knjige:

Iz Amazonije sva z Marcelo odletela v Čile v najino Središče za energijsko medicino, kjer sva vodila intenzivne delavnice. Samostan/umik je blizu andske gore Akonkagve, najvišjega vrha v Ameriki. V starem inkovskem jeziku aconcagua pomeni »kamor prideš, da srečaš Boga«. Potreboval sem natančno to. Bil je čas za srečanje, s katerim sem tako dolgo odlašal. Bil sem osredotočen samo na celjenje in moral sem se mu popolnoma predati.

Moje telo je bilo cestni zemljevid pragozdov in gora, kjer sem delal kot antropolog in nabiral drobna bitja, ki so se naselila v meni. Pragozd je živ biološki laboratorij, in če dovolj dolgo živiš v njem, postaneš del eksperimenta. Poznal sem antropologe, ki so umrli zaradi bolezni, kakršne so se pritajile v meni.

Amazonski deviški deževni pragozd sploh ne pozna bolezni, toda vanj prideš šele skozi skrajno umazane izpostave zahodne civilizacije. Indijanci so dovolj pametni, da ne onesnažujejo svojih gnezd in pitne vode, belec pa se je obdal z morjem smeti in odplak.

Duhovno zdravilo, ki sem ga prejel od šamanov, je bilo močno, vendar sem ga moral dopolniti z zahodnim. Zdravniki so me začeli zdraviti proti črvom – z zdravilom, kakršno sem dajal svojim psom, in z antibiotiki, da bi pobili druge parazite. Težava je bila v tem, da so se slednji skrivali v črvih, ki so, ko sem jih ubil, sproščali v moje možgane svoje parazite. Situacija je postala breizhodna. Možgani so mi goreli zaradi vnetnih agensov in prostih radikalov, ki so jih proizvajala zdravila ter mrtvi in umirajoči paraziti. Moral sem jih razstrupiti, da ne bi docela zblaznel.

Možganska megla in zmedenost sta bili izrazito očitni, ko sva z Marcelo igrala črkovnico. Igra je postala barometer mojega duševnega zdravja. Nisem se mogel domisliti besed. In nato sem začel izgubljati občutek o sebi. Pograbila me je panika. Kaj če bom pozabil, kdo sem? Kaj če se ne bom več zavedal sebe? Z obzorja je zrla vame norost– videl sem jo, čutil in dihal. Naganjala mi je strah v kosti.

Ironično, a rešil me je prav strah, da bom izgubil sebe. Naslednje tri mesece sem zgolj opazoval norost, ki sem jo doživljal. Šamani (in budisti) poznajo izjemno prakso samoizpraševanja, ki se začne z vprašanjem: »Kdo sem?« Čez čas se začnete spraševati: »Kdo je, ki sprašuje?« Tako sem se začel spraševati: »Kdo je, ki blazni?« Nisem se imel kam skriti. Videl sem norost in tudi drugi so jo videli. Kot vedno pa je trpljenje imelo tudi drugo plat. Medtem ko se je moj duh pogrezal v brezdanje globine, je duša poletela. Začel sem dojemati, kdo sem od začetka časov in kdo bom po smrti. Glodajoči strah je uravnovešala božanska ljubezen. Bival sem v obeh svetovih, ne da bi kateremu pripadal.

V dnevnik sem napisal:

Potem ko je Buda videl smrt, bolezen in starost, je zapustil palačo svojega otroštva. Živel sem s temi tremi starkami s koso in se trudil zapustiti palačo nevednosti in nadutosti, ki sem jo bil zgradil. Predal sem se trpljenju in ekstazi.

Povzeto iz knjige Zdravilo duha