Martin Kojc govori, da je vse vnaprej določeno, kar na prvi pogled zveni paradoksalno. Istočasno pa se zaveda, da obstajajo prebujeni ljudje, ki jim je to kristalno jasno. Vedo torej, da je vse vnaprej določeno, kljub temu pa jim je zagotovljena svobodna volja. Prav zato lahko v dani situaciji ravnajo tako ali drugače. Tudi to jim je določeno že vnaprej.
Opozoril je na staro modrost, da mora vsakdo od nas pred tem, ko sprejme odločitev, najprej vprašati samega sebe. Samospraševanje ni izumil Sokrat. Odgovori prihajajo po načelu “Trkajte in odprlo se vam bo.” Notranji vodnik ali nadzavest odgovor ve.
Človek, ki se prebuja, si bo zastavljal vedno nova vprašanja in bo tako ali drugače lahko vplival na svojo usodo. Pri tem postopku spoznavanja bo ostal vedno mlad, podoben otroku, ki nikdar ni nehal postavljati vprašanj.
Čudež življenja je, da je vsak človek enkraten, neponovljiv in veliko več, kot smo se sposobni zavedati.
V knjigi prevajalca Kojčevega dela Prebujajoči se človek opisujeta srečevanja z Martinom Kojcem v duhovnem smislu. Njegove napotke sta prevajalca izkusila in potrjevala skozi svoje življenje, izkušnje so v obliki intervjuja zapisane v pričujoči knjigi. Tesno sta bila povezana s Kojčevo vdovo Tončko in njegovim posinovljencem arhitektom Dušanom Moškonom, v knjigi so zapisi o njihovem srečevanju skupaj z arhivskimi zapisi in fotografijami.
Eva Premk, ki intervjuja začne s sklepno besedo namesto uvoda kot sledi:
- Naš pogovor je pri koncu, ali ni nekaj bistvenega pri Kojcu ostalo neizrečenega?
- Sta povedala vse?
J. Povedala sva vse, kar sva vedela in znala v danem trenutku. Življenje zahteva dinamične odgovore, saj stvari učinkujejo iz ničelne točke takrat, ko smo dosegli dno. O tem dnu pa ni mogoče izreči prav nič. Prav zato ker stvari tam nastajajo. Besedi »učinkovanje« in »izničenje« nam o tem zgovorno pričata. Čudež življenja je, da je vsak človek enkraten, neponovljiv in veliko več, kot smo se sposobni zavedati.