Majevska kultura je morda ena najzanimivejših in najbolj skrivnostnih civilizacij, ki so kdaj bivale na Zemlji, a so se pogreznile v temo pozabe. Zato stari Maji še danes burijo duhove sodobnikov. Njihova davna modrost, zavita v skrivnostno simboliko, razkriva izjemno veličino duha, ki nas še vedno navdihuje in nam kaže pot v širšo zavest novega tisočletja. Mirit kot glasbenica, znanstvenica in zvočna terapevtka – medij za kozmično življenjsko energijo ter vodnica na različne ravni zavesti poskuša odstreti zaveso z majevskega življenjskega prizorišča predvsem skozi okno zvoka in brezmejne zavesti.
Starodavna zavest Majev vse bolj postaja zavest novega časa ali nove Zemlje, predvsem pa boljšega in zavestnejšega življenja. Vrednote, ki se sicer nenehno spreminjajo, se znova spogledujejo z modrostjo davne preteklosti. Preteklost osmišlja in poživlja prihodnost. Poraja se nov človek – radostnejši in manj duhovno siromašen. Iz njegovega ozaveščenega duha ali misli pa vznika z mirom in blagostanjem obdarjena trenutnost. Majevska učenost z brezmejnimi širjavami zavedanja tudi zvok in glasbo postavlja v drugačne okvire – na oltar posvečenega in svetega. Ko razumemo preteklost, odpremo portal v razumevanje sedanjosti in se odpravimo novim možnostim naproti, medtem pa spotoma odkrijemo še nešteto čudovitih zatajenih ali prikritih sposobnosti, ki bivajo v nas. Odkriti jih, je naš življenjski namen in naša vrojena pravica, smisel bivanja. Majevski posvečenci so poznali zgodovino zemeljske evolucije in evolucijo človekovega duhovnega razvoja. Maji, ki veljajo za gospodarje časa, pa tudi brezčasja, so bili zagotovo veliki poznavalci nevidnih in neslišnih kozmičnih sil (frekvenčno-zvočnih valovanj), ki stalno ustvarjajo v vesolju in so oblikotvorne. Nenehno napajajo tudi Zemljo in življenje na njej.
Knjiga o materialni in duhovni kulturi Majev je zaradi obsežnosti razdeljena na dva dela, čeprav je vsebinsko nedeljiva in tvori celoto, poglavja pa se medsebojno dopolnjujejo. Avtorica v prvem delu iz duhovnega zornega kota razloži genezo in sveto knjigo Popol Vuh. Bralcu odstira način vzpenjanja po devetdimenzionalni osi zavesti (po ljudsko) skozi snovni in nesnovni svet in 9 ravni celovitega in popolnega. Opisuje starodavna majevska obredja, na primer klicanje dežja, posvetitev na vrhu svetega drevesa v obredjih ognja, simboliko svete kače in svetega drevesa ali osi zavesti, pomen svetih krajev in svetišč ter magijo Sonca, Zemlje, planetov in zvezd, svečeniško igro z žogo, moč miselno-energijskih odtisov v etrskem polju in telesnih celicah, simboliko krvi, predvsem pa revolucijo osrediščene zavesti ali enovitosti ter pot do Nemega znanja Univerzuma. Plezanje po piramidi je simbol vzpenjanja po duhovnih ravneh ali osi zavesti. Tovrstno potovanje na vrh ali v Tišino je cilj starodavnih duhovnih bojevnikov in namen življenjskega iskanja. Toga stara logika se mora namreč umakniti dostojanstvu povezanosti z vsemi ravnmi resničnosti, pa tudi z vsemi pojavnimi oblikami ali bitji. Filozofijo uglaševanja uma, duše in srca so pred tisočletji zavestno živeli tudi stari Maji.
Svetost in oblike starodavnih obrednih krajev (tudi majevskih svetišč in piramid) izpričujejo večni Logos in nesmrtnost duhovnih sporočil ter omogočajo uglaševanje s sveto kačo neslišnih energijskih in zvočnih valovanj. Starodavni Maji, pa tudi modreci drugih kultur in civilizacij, so vztrajno poskušali presegati zamejitve časa in prostora ter tako doseči izjemne sposobnosti galaktičnega metačloveka ali popolnega in prebujenega bitja, ki se je vrnilo v svoje izhodišče in Središče.
